Filmarji bi britansko blokado pr0na razširili še na torrentanje

Kot smo pisali nekje dva tedna nazaj, je britanski premier Cameron najavil uvedbo obvezne blokade pornografije kar na ravni ponudnikov interneta, in to še letos. Dostop do pornografskih strani bo potem mogoč zgolj v primeru, da naročnik za to izrecno zaprosi. Glavni razlog, po besedah premierja, je "zaščita otrok"; tam na internetu naj bi se namreč "dogajale stvari, ki so neposredna grožnja našim otrokom" oz. "razkrajajo (dobesedno: korodirajo) otroštvo".

Odziv javnosti in medijev ni bil tako razumevajoč, razen seveda znotraj okvira britanskega tabloidnega tiska, ki se redno lepi na tovrstne ideje o zaščiti otrok brez pravega razmisleka o vseobsegajočih posledicah. Vse skupaj je bilo že kar malo smešno. Poslanka Claire Perry, ena od glavnih pobudnic nove ureditve na zelenih sedežih britanskega parlamenta, je pokazala svoje popolno nepoznavanje interneta kot medija potem, ko so ji neznanci njeno domačo spletno stran zamenjali s pornografijo, (beri: jo umestili na bodoči seznam blokad). Dalje, filtrov ISP-ji seveda niso razvijali sami, ampak so jih kar kupili, večinoma od kitajskega podjetja Huawei. Slednje naj bi s tem dobilo dostop do britanske spletne zgodovine in jo - vsaj po mnenju nekdanjega šefa ameriške NSA - potem posredovalo kitajski vladi. Huawei od takrat več ni zaželeni ponudnik pri ameriški javni prokuri. A Cameron za zdaj ostaja navdušen, najbrž tudi zato, ker Huaweijeva rešitev podpira blokado še marsičesa drugega kot samo pornografije (kdo bi si mislil), pri čemer je Cameronova vlada že nakazala svoje strinjanje. Za vzgled jim je namreč Rusija, kjer so filtriranje interneta uvedli iz podobnih razlogov, a ga potem hitro razširili še na politično občutljive izjave, kletvice in podobne vesti, ki sicer niso popularne, a vseeno oz. prav zato uživajo ustavno zaščito v obliki pravice do svobode izražanja in širjenja mnenj ter vesti (t.i. "free speech"). Seveda je filter sam približno tako vodotesen kot list papirja, tako da so "workaroundi" že na voljo, britanski uporabniki interneta pa imajo z njimi bogate izkušnje že okoli štorij z blokadami TPB in strani z neuradnimi prenosi športnih dogodkov. In še kot zanimivost: nova ureditev bi potihoma ustvarila nacionalni register uporabnikov pornografije, kar je za državo, ki je občutljiva že na obstoj osebnih izkaznic, kar malo nenavadno.

Zaskrbljujoče je dejstvo, da ta pobuda sedaj daje ideje še ostalim.

Hitro je pristavilo svoj lonček še Britansko interesno združenje The Industry Trust for Intellectual Property Awareness, češ, da bi bilo potrebno blokirati tudi piratiziranje filmov. Zakaj? Zaradi zaščite otrok, seveda. Trenutno, (beri: v dobi prostega dostopa do torrentov), ima mularija namreč dostop do filmov, ki niso primerni za njeno starost in ji potem povzročajo "duševne bolečine". Tu ne govorimo o pornografiji, ampak običajnih filmih, ki po samooceni domačega, torej britanskega odbora za certificiranje filmov pač niso primerni za tiste izpod 16 oz. 18 let. Združenje meni, da pri zakonitih distribucijskih kanalih (kino, tv, dvd) obstaja način omejitve dostopa mladim, ki je uresničen skozi označevanje priporočene starosti oz. posameznih nevarnih elementov (nasilje, golota, nenadni bliski svetlobe, idr.). Torrentani filmi teh oznak ne nosijo, otroci pa jih ne znajo sami poiskati. Blokade naj bi zato bile edina možna rešitev.

Združenje svoje trditve utemeljuje s sveže izvedeno anketo, ki je zajela 1000 otrok in mladostnikov širom Anglije. O točni metodologiji se niso razpisali, so pa pokazali izsledke, ki kažejo, da malodane vsak peti mladoletni "pirat" čuti posledice zaradi ogleda neprimernih vsebin, kar dve tretjini od njih pa si želita, da bi pred ogledom preverili klasifikacijo filma. Problem naj bi bil kar obsežen - tretjina vprašanih otrok starosti med 11 in 12 let je priznala, da so si nedavno prenesli film, ki je označen za občinstvo nad 15 let, četrtina pa jih to počne kljub drugačnim navodilom oz. nadzoru staršev. Veliko jim pri tem pomagajo mobilne naprave, ki so še posebej primerne za ogled spletnega videa, a jih je toliko težje nadzorovati.

Kaj poreči na to? Mar je škoda vsebin za starejše oz. odrasle res tako huda ("korozivna") in ali so starši res tako nemočni, da je državni poseg tu nujen ali upravičen? O tem smo na Slo-Techu prelili že precej (e-) črnila, predvsem v okviru debate o škodljivosti nasilnih računalniških iger. Zadnje študije sicer pravijo, da očitanega vpliva preprosto ni in da igranje iger celo koristi pri vizualni zaznavi in koordinaciji igralcev. Kako se ti zaključki prenesejo na 15+ filme oz. 18+ pornografijo, je seveda še ena zanimiva debata. Se pa zdi kar malo pretirano predpostaviti, da starši nad svojimi potomci nimajo več nobenega vpliva in da država, ki prostodušno prisluškuje prav vsej internetni in telefonski komunikaciji svojih podanikov, ne misli ideje filtriranja pornografije zlorabiti še za kaj drugega. Rusi ali denimo Danci so lahko tukaj za strašljiv vzgled, če se omejimo na tiste države, ki jim je še mogoče reči demokratične, ne da bi nas ob tem takoj zvilo v želodcu.

In ustanova The Industry Trust? Nič še ne videnega. Obstajajo od leta 2004, njihovi člani so v glavnem filmski distributerji, ukvarjajo pa se s think-tankerstvom na področju preprečevanja piratstva. Ocenjujejo število ljudi, ki da živijo od filma - 200.000 Britancev po njihovo - ter škodo, ki jo je britanska filmska industrija utrpela zavoljo piratstva - vsaj pol milijarde funtov letno. Menijo, da je to resen problem, zato na svoji spletni strani zbirajo vse potrebne informacije za prenovo avtorskopravne zakonodaje, staršem pa delijo nasvete, kako in kje do digitalnih vsebin priti na zakonit način. Žal je njihova stran še vedno v izdelavi ("our new website will be launching today", a to piše že vsaj ves ta teden), stari linki pa vržejo odgovor 404: ne obstaja.