V obrambo sodišča (2)

Primer Balkanski bojevnik: slovenska policija v predlogu za izdajo odredbe za prisluhe navede, da je osumljnčevo telefonsko številko pridobila iz telefonskega imenika. Kasneje, že tekom sojenja, odvetnik obrambe sodišču na sojenju predloži potrdilo operaterja, da telefonske številke nikoli ni bilo v imeniku. Policija v drugem poskusu navede, da je telefonsko številko pridobila na spletni strani obtoženega. Sodni izvedenec ugotovi, da v relevantnem času ta spletna stran še ni obstajala. Policija v tretje ugotovi, da so telefonsko številko našli "na internetih". Sodni izvedenec ponovno ugotovi, da je to malo verjetno.

Slovensko državo so, trikrat zaporedoma v razmiku enega leta, dobili na laži.

In zavoljo te polomije je sodnik Gorazd Fabjančič sedmega novembra na podlagi veljavnega zakona o kazenskem postopku izločil vse prisluhe Tošiću in ključnim sodelavcem. In še vse na podlagi prisluhov pridobljene dokaze - v hišnih preiskavah zaseženo orožje, droge, in ostalo. Sodnik je bil v izločitev dokazov zakonsko prisiljen. V Sloveniji se ljudi ne obsoja na podlagi nezakonito pridobljenih dokazov, sploh pa ne na podlagi priročno izmišljenih ali potvorjenih dejstev. "Dobri nameni" gor ali dol. Iz podobnih vzrokov, tj. napak na strani srbskega pravosodja, so potem na isti seji odleteli še srbski prisluhi.

Tožilstvo je ostalo brez dokazov proti ključnim obtožencem.

Blanki Žgajnar, sicer izkušeni okrožni državni tožilki in tudi prejšnji vodji specializiranega državnega tožilstva za pregon organiziranega kriminala, se kaj takega pravzaprav ne bi smelo zgoditi. Kot tožilka namreč v skladu z veljavnim zakonom o kazenskem postopku v celoti vodi izvedbo njegove prve faze, ti. predkazenskega postopka. Kot pravi teorija, je dominus litis tega dela postopka. Njena naloga je, da poskrbi, da storilec odkrije, da se zberejo potrebni dokazi, ter - nekoliko kontradiktorno, a zelo nujno - da deluje kot garant zakonitosti v predkazenskem postopku, tako da se napake gornjega tipa ne zgodijo. A so se, pravzaprav nepresenetljivo, saj slovenska policija v praksi že nekaj časa deluje bolj kot ne samostojno, in na tožilca pomisli šele, ko sama z zadevo bolj kot ne opravi. V to smer se tudi (strašno zmotno, a zdaj mar ne vidite) premika zadnja novela ZKP (s katero je sicer narobe še en kup drugih stvari, a bodi za danes dovolj).

Žal ne tožilka Žgajner, ne njena pomočnica Mateja Gončin, stvari nista videli v tej luči.

Ti .. srbski dokazi so očitno bili za Srbijo dovolj, na podlagi njih so izrečen pravnomočne obsodilne sodbe; očitno pa je Slovenija pač neka oaza spoštovanja človekovih pravic, kjer ti dokazi ne zadostujejo.
- okrožna državna tožilka Mateja Gončin

Treba je sicer upoštevati, da je bil to prvi njuni komentar po izjemno hudem porazu ("fiasku" po besedah 24ur.com) tik pred koncem več kot dve leti trajajočega kazenskega postopka, zato ga morda še velja vzeti z nekaj rezerve. A tožilki svojih izjav kasneje nista popravili, prej obratno. Žgajnerjeva je v intervjuju za SiOL takoj naslednji teden kvečjemu ponovila tako svoje prepričanje, da so bili slovenski dokazi pridobljeni zakonito, kot tudi svojo zgroženost nad odločitvijo sodišča, ki da bo nevarno vplivala na nadaljnjo sodno prakso.

Ton se ni spremenil niti po izreku oprostilnih sodb ta teden, ko je bilo časa za pojasnila že več kot dovolj. Tožilka je v intervjuju za 24ur pojasnila, da smo "šele na začetku kazenskega postopka". Misleč na možnost pritožbe (in bodimo odkriti, na sklep o izločitvi dokazov se lahko pritoži šele zdaj, v pritožbi zoper sodbo), ampak glede na to, da so nekateri obsojeni boljši del zadnjih 2 let odsedeli v priporu, to nikakor več ni začetek postopka! Obenem je tožilstvo pozabilo še na par malenkosti, namreč predloge za podaljšanje pripora za obtožence, tako da so jo tudi štirje dejansko obsojeni (nižje pozicionirani v domnevni narkoverigi) odšli osvobojenih rok in nog. To se zdaj sicer popravlja, a ne samo zoper obsojence, ampak tudi zoper oproščene obtožence, ki bi, če bi želeli, že lahko pobegnili v tednu pred izrekom sodbe. Tožilka se bo zdaj težje sklicevala na priporne razloge iz naslova begosumja.

Žal so ta dejstva, po našem mnenju pravzaprav ključna dejstva, v medijih ostala v veliki meri nepokrita. Namesto tega se je raje zlivalo nadpovprečno veliko gnojnice gneva na sodišče, posebej na sodnika Fabjančiča, ter na našo "čudno" zakonodajo oz. Ustavo. Kolumnisti so na veliko šteli stroške sodnega postopka, ki naj bi dosegali poldrugi milijon evrov, očitno zaman. Izjav g. Draga Kosa pravzaprav ne bi povzemali, velja pa izpostaviti oba resorna ministra. Notranji minister, g. Vinko Gorenak, je ponovil zaupanje v delo kriminalistov in tožilcev, ter se vprašal, zakaj za boga naj bi sodišče čakalo tako dolgo z odločitvijo za izločitev prisluhov, če pa je ja isto sodišče (sicer drugi, preiskovalni sodnik) izdalo naloge za izvedbo teh prisluhov (sicer na podlagi neresničnih navedb slovenske policije, pa vendar). Kolega pravosodni minister Senko Pličanič je izpostavil isto vprašanje, ter povedal, da razmišlja o službenem nadzoru dela sodnika (k sreči šele po pravnomočnosti postopka, vsaj to), sploh ker so sosednji Hrvatje ravno na isti dan uspeli z njihovim primerom, ter obsodili nekdanjega prvega ministra Iva Sanaderja na 10 let zapora zavoljo koruptivnega delovanja. Gospoda sta se sicer nekoliko pomirila, ko ju je predsednik vrhovnega sodišča Masleša opomnil na načelo delitve oblasti.

Drugi mediji so zgolj na splošno razpredali o razlikah med slovenskih in srbskim pravnim redom, ki da so po besedah tako stroke kot tudi tožilke same minimalne, tako da res ni jasno, kaj se je zgodilo. Kakšne posebne omembe lapsusa s talefonskim imenikom ni. Izkaže se, da so o tem bolj ko ne pisali zgolj Žurnal24, Dnevnik ter še nekateri manjši časniki. Spin, da je krivo vse, samo dvojček policija + tožilstvo ne, je torej brez vprašanj uspel.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Za tiste, ki morda niste spremljali - zgodba se začne v Srbiji, z rekonstrukcijo Zemunske mafije po atentatu na takratnega premierja Zorana Đinđića marca 2003. Vajeti ti. balkanske heroinske poti naj bi prevzel Darko Šarić, skupaj s sodelavci Željkom Vujanovićem, Goranom Sokovićem, Draganom Dudićem (Fric) in Draškom Vukovićem. Od Kolumbijcev naj bi kupovali znatne količine prvovrstnega kokaina, ga spravili do atlantske obale v Urugvaju, zapakirali v črne vreče in prelepili z ličnimi nalepkami (tracking numbers, seveda), pretovorili na luksuzne barke, potem pa na čezoceankah zvozili v Južnoafriško republiko, od tam naprej pa na Balkan in nato čez našo Slovenijo dalje proti Zahodu. Posel naj bil vreden okoli 1 milijardo € na leto, oz. 37.000€ na kilo ob prodaji naprej Italijanom. Policija jim je začela resno težiti l. 2008, ko so v Italiji prijeli tri kurirje z več sto kilogrami droge, najbrž tudi ob pomoči domače mafije, ki jo je Šarić povsem dotolkel in izrinil iz tega posla. Na podlagi teh poslov naj bi srbska varnostno-obveščevalna služba BIA, ki je sicer pristojna tudi za organizirani kriminal, odprla dosje "Balkanski Bojevnik" in začela tajna opazovanja in prisluhe Šarića in sodelavcev. Ne brez uspeha. Še isto leto jeseni so v skupni akciji z ameriško anti-narko agencijo DEA na jadrnici Maui ob Urugvajski obali zasegli debeli dve toni ovrečkane koke. Istočasno so v Beogradu aretirali več ključnih Šarićevih sodelavcev, ter jih kasneje tudi obsodili, predvsem ob pomoči telefonskih prisluhov ter pričevanja Draška Vukovića (nabavljača droge v Južni Ameriki), ki je nastopil kot policijski informator (pričal je tudi v našem postopku). Šarića samega niso dobili; trenutno naj bi se skrival nekje v Južnoafriški republiki in tam nadaljeval s posli. Srbi so mu sicer pobrali nepremičnine, Grki mu težijo z praznenjenjem računov zaradi pranja denaja. Nenavdušeni narko šef jim vrača s ponudbo visoke denarne nagrade za umor določenih ključnih članov vlade, ki so največ prispevali k padcu njegovega imperija.

Kje zdaj vstopijo naši? Beograjska BIA naj bi med snemanjem Šarićevih pogovorov posnela tudi take z domnevnim slovenskim članom verige, Draganom Tošićem, ter nato kontaktirala slovenske kolege. Ti so nato šli izvest še svoje prisluhe, ob pomoči domačega operaterja komunikacij. Odredbo so sicer dobili, a na podlagi izmišljenega dejstva, da naj bi jim Tošićevo cifro dobavil najprej anonimni informator, ko pa o njem niso zmogli sproducirati nobenega dejstva in tako utemeljiti razlogov za sum zoper Tošića, so to kasneje prekvalificirali v "našli smo jo v imeniku". Odredbo so z nekaj zavajanja sodišča torej dobili, prisluhe izvedli, jih tudi predvajali lani jeseni. Obramba je sicer že takrat kričala, da niso bili pridobljeni zakonito.

Slovenski prisluhi so torej leteli zaradi lažnivo pridobljene sodne odredbe. Preiskovalni sodnik je pač odločil na podlagi podatkov, ki jih je imel, in na podlagi standarda, ki ga določa zakon, tj. utemeljenih razlogov za sum (aka malo obarvane megle, kot tukaj vidimo). Prvostopenjski senat ne odloča po tem 30-40% standardu, ampak po bistveno višjem 90+% standardu gotovosti. Opazka notranjega ministra, češ kaj se pa sodišče gre, saj je vendar med preiskavo dovolilo prisluhe, je torej bolj votle sorte, če že ne kaže na odkrito nepoznavanje parametrov kazenskega postopka. Podobno Pličaničeva. Materialno procesno vodstvo je v celoti v rokah sodišča, politični organi pa nimajo mandata, da bi v konkretnih primerih glede tega dajali kakršnekoli usmeritve.

Kaj pa srbski prisluhi, ki naj bi, kot rečeno, bili čisto dovolj dobri za njihovo sodstvo? Za začetek jih je izvedla BIA, torej varnostno obveščevalna služba, ne policija, kar vse od padca železne zavese v Evropi ni najboljša praksa, zaradi nerodnih spominov na hude zlorabe komunikacijske zasebnosti izpod rok vzhodnoevropskih obveščevalnih služb. Svet Evrope jo močno odsvetuje. Naša policija je v preteklosti nekaj časa koristila operemo agencije SOVA za prisluhe, ker svoje ni imela, pa je naše Ustavno sodišče l. 2005 to razgonilo tako silovito, da so pok gotovo morali slišati tudi v Beogradu. Neuradno se namreč govori, da je tudi njihovo Ustavno sodišče obsodilo to prakso, sicer še brez posledic za konkretni postopek. A to je samo začetek težav s srbskimi prisluhi. BIA naj bi jih obenem izvajala predolgo, tj. še po poteku časovnih omejitev v svojih zakonskih pooblastilih. Obenem je imelo naše sodišče izjemne težave pri pridobitvi sodnih odredb, na katerih so temeljili ti prisluhi. Šlo naj bi strašno počasi, v nekaterih primerih sploh ne. Na takšne dokaze pa seveda ni mogoče opreti sodbe za blizu 20 let zapora, kar je tudi zahtevalo sodišče. Da ne dodamo lokalnega twista, v katerem se ti nekdanji direktor SOVE, Iztok Podbregar, pojavi na sodišču kot priča obrambe, rekoč, da sodelovanje policije in varnostno-obveščevalne službe nikakor ne more biti dobra ideja.

Kot situacijo (kot eden redkih) pravilno povzema Dnevnik:

Senat ljubljanskega okrožnega sodišča, ki mu predseduje sodnik Gorazd Fabjančič, je pred dvema tednoma iz spisa je izločil vse srbske in slovenske dokaze, ostali so le italijanski in urugvajski. Kar zadeva slovensko preiskavo, so med drugim izločili vse skrivoma pridobljene posnetke Tošićevih telefonskih pogovorov. Sodišče je namreč ocenilo, da je bilo prisluškovanje nezakonito. Šlo je za nedovoljen poseg v njegovo komunikacijsko zasebnost, saj ni bilo mogoče preveriti, kako so preiskovalci sploh prišli do njegovih telefonskih številk – policija in tožilstvo sta trdila, da sta bili javno objavljeni, s čimer sta, kot je zatrdil Fabjančič, zavedla preiskovalnega sodnika.

Po mnenju predsednika senata ni bilo mogoče preveriti verodostojnosti anonimnega informatorja, ki je preiskovalcem posredoval podatke, na podlagi katerih je bila izdana odredba za prisluškovanje. Za uvedbo tega prikritega preiskovalnega ukrepa je potreben utemeljen razlog za sum, da se Tošić ukvarja s kaznivimi dejanji, ki ga po mnenju senata v tem primeru ni bilo. Zato so te dokaze izločili, hkrati pa tudi vse dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi teh, denimo tudi zapisnike o hišnih preiskavah in zaseženih predmetih.

Tudi za srbske dokaze so ocenili, da niso v skladu z našo zakonodajo, denimo to, da je tamkajšnja obveščevalna služba Bia izvajala ukrepe, za katere je sicer zadolžena policija. Sodniki so izhajali iz prisluškovanja Željku Vujanoviću, enemu najpomembnejših članov kriminalne združbe v Srbiji, ki da ni bilo v skladu s slovenskimi standardi, pa tudi s srbskimi ne, saj so mu prisluškovali dlje, kot je bilo dovoljeno.

V primeru so tako ostali samo še nekateri urugvajski in italijanski dokazi, ki pa so implicirali le nižje pozicionirane člane kriminalne združbe, ki so pač v Italiji predajali manjše (a še vedno znatne) pakete koke.

In zdaj se vrnemo k remek delu naše policije. Izmišljen anonimni informator, izmišljen telefonski imenik sta klovnariji, ki v tako resni zadevi nimata kaj iskati. Policisti, če pa ne oni, pa tožilci, bi morali poskrbeti za zakonito pridobitev Tošičeve številke. Pa čeprav bi rekli, da jim jo je sam povedal, med priložnostnim sestankom v Le Petiju. Kot namreč kaže naša pretekla praksa, sodišča brez večjih težav verjamejo besedi policista nad besedo obtoženega, ko gre za besedo proti besedi, razen seveda če jim nasprotno dokažejo slučajno prisotne TV kamere Kanala A ali pa izpiski iz telefonskega imenika.

Za konec, a si res želimo policiji dati še dodatnih pooblastil? Že teh, ki jih imajo, ne znajo uporabljati. Hkrati so ošabni in ne želijo nobene pomoči, tj. tožilcev ob njihovi strani. Statistik ne vodijo (vedno), nadzor (redno) zavračajo. Na koncu krivdo valijo na sodnike in zakone.

Ne vem, če se mi sine prav vsakič usuje z golfom, mu ne bi ravno šel kupovat ferarija, mar ne?

Italijanski skesanec, ki je pričal proti našim trem obsojencem, je med opisom svojega delovanja povedal, da tedensko kupi tudi do 100 sim kartic in predplačniških telefonov, da bi bili čim bolj neulovljivi. Kakšna je tu vrednost retencijske baze (datumi, številke klicev in sms-ov, lokacije), ki je bila ustvarjena prav za pregon takšnih kaznivih dejanj, si lahko samo predstavljate. Pač, tako kot večino ostalih policijskih pooblastil očitno deluje zgolj zoper povprečne državljane, krive ali ne, ki nimajo denarja za najboljše odvetnike. Profesionalcev očitno ne gane.