Glasbeniki vse bolj skeptični do Spotify-ja

Radiohedov Thom York je pravkar s precej jeze (izražene v twittu, seveda) umaknil svoj solo album The Eraser (2006) s streaming platforme Spotify. Pravi, da so prihodki za neodvisne izvajalce preprosto premajhni, saj ves denar itak poberejo ta velike tri založbe (Universal, Sony BMG in Warner).

Podobne besede je iz večih logov - od še neuveljavljenih glasbenikov do bolj znanih imen ranga Pink Floyd - mogoče slišati že dobro leto, tj. odkar je Spotify na voljo tudi na največjem glasbenem trgu, ZDA. Slušateljev je veliko, denarja pa malo. Švedski Spotify naj bi jih imel 20 milijonov (5 milijona plačljivih), ameriška Pandora skoraj 200 milijonov, trgu pa se pridružujejo tudi velika internetna imena ala Google (Google Play Music All Access), Microsoft (XboX Music) in Apple (ki misli kmalu zaštartati svoj iTunes Radio). A denarja je malo. Spotify plača od 0.5 do 0.7 centa (ne dolarja) na predvajani komad, ali 5 do 7 tisoč dolarjev na milijon predvajanj, za brezplačne uporabnike še bistveno manj. 90% glasbenikov tako letno zasluži manj kot 5 tisočakov iz naslova digitalnega streaminga. Večje založbe seveda dobijo več; koliko točno se ne ve, ker so te pogodbe tajne. Se je pa moral Spotify z njimi pogajati kar dve leti. Pandora medtem nima pogodb, ampak se zanaša na licenciranje pri kolektivnih organizacijah - kar bi zdaj rada še znižala. Prihodkov iz oglasov oz. naročnin namreč preprosto ni dovolj. Obe firmi zmečeta čez 90% svojih prihodkov za ureditev avtorskih pravic, zato tudi obe poslujeta z izgubo.

Od prodaje glasbenih posnetkov tako služijo zgolj največje založbe - kot vedno doslej - medtem ko se morajo izvajalci zanašati predvsem na prihodke iz koncertov.