Eric Schmidt v Veliki Britaniji plača več davka kot Google

Podobno kot se podjetje Apple na drugi strani luže se tudi Google redno srečuje z očitki, da si s kuhanjem računovodskih izkazov neupravičeno znižujejo davčno osnovo za davek na dobiček. Francija je uradno preiskavo odprla lani jeseni, še bolj neprijetno pa je za njih v Veliki Britaniji, kjer je jeza zavoljo neplačevanja davkov s strani ameriških velikanov razrasla že v manjše protestno gibanje, kjer ljudje bojkotirajo Starbucks in Amazon.

Googlov Irski šef Matt Brittin se je že lani novembra zagovarjal pred parlamentarno komisijo za za javne finance (public accounts commitee). Tam je pojasnil, da je plačani davek v višini 12 milijonov evrov v zadnjih 6 letih (2005-11) - ali manj kot desetino odstotka od pripadajočih 14 milijard prihodka iz britanskega trga - več kot primeren, saj v Veliki Britaniji sploh nimajo ljudi, ki bi dejansko sklepali oglaševalske posle, ampak le okoli 1200 promocijskega in podpornega osebja. Podoben argument prodajajo tudi Franciji. Dejanski oglaševalski posli naj bi se sklepali z Irsko podružnico, zato naj veljajo tamkajšnji davki, ki pa so zaradi toleriranja izvoza prihodkov v davčne oaze absurdno nizki. To strategijo je javno podprl tudi Eric Schmidt, ter ob tem dodal, da bi od njih bilo celo neumno, če bi plačali več davkov, kot je po črki zakona nujno.

Toliko pozimi, spomladi pa je Reuters napraskal indice in pričevanja, da približno polovica od britanskega osebja vsekakor trži oglase, torej ustvarja obdavčljive prihodke. Našli so namreč več ponudb za nova delovna mesta, ki so po svojem opisu izgledala izrazito prodajna, ne marketinška. Hkrati so se oglasila nekatera domača podjetja in oglaševalske agencije, ki so vsa po vrsti povedala, da so posle sklepala lepo doma, v Londonu. Brittin je bil na podlagi tega pozvan nazaj pred komisijo, kjer so ga tudi precej ošteli, a je vztrajal pri svojem. Posle sklepa irska podružnica, obdavči naj se njo. Schmidt, ki se vse od predlanskega sestopa z mesta CEO-ja največ ukvarja prav z visokopoteznim lobiranjem, je spet namenil par krepkih v smer britanskih parlamentarcev. Naj nehajo že nadlegovati njegovega varovanca in se raje pogledajo v ogledalo, saj so prav oni krivi za obstoječa davčna pravila. Nadlegovati podjetje, ki dela po črki zakona, naj ne bi bilo primerno.

Vztrajna pravičniška drža se jim je maščevala nekaj dni kasneje, ko se je eden nekdanjih zaposlenih odločil izpovedati o resničnem dogajanju znotraj londonske podružnice. Barney Jones, zdaj 34-letni "zavzeti kristjan", je za Google delal med leti 2002 in 2006 prav v oddelku za trženje oglasov, pred svojim odhodom pa si je na USB ključek skopiral vsebino svojega službenega računalnika, uradno zato, ker naj bi imel med službenimi dokumenti pomešane tudi osebne mejle in fotografije. Seveda je odnesel tudi pogodbe in račune o svojem delu na Googlu, po drugi rundi Googlovega pričevanja pa se je odločil, da bo vse skupaj delil s parlamentom in mediji. Dokumenti so prišli ravno v času, ko je parlamentarna komisija začela pisati svoje zaključno poročilo.

Lahko si le predstavljamo, koliko lobističnih sredstev je Google moral vložiti v saniranje situacije, kajti poročilo niti ni tako zelo strogo. Google bolj ko ne prosijo, naj prostovoljno začne plačevati davke "na promet, ki ga dejansko ustvari na Otoku", saj bodo lahko le tako "izboljšali svojo podobo v javnosti". Tovrstno sankcijo so že uperili zoper verigo kavarn Starbucks, ki je potlej le obljubila plačilo "dodatnih 20 milijonov funtov davka", vendar ga sodeč po junijskih podatkih dacarji še niso ugledali. Parlamentarci so bili malo bolj ostri do vladnega davčnega urada, ki naj bi zdaj vendarle preveril, kaj se dogaja, to pa je tudi bilo to.

K sreči jim bo malo pomagal kar Schmidt sam. Po zadnjih podatkih naj bi si kupoval hišo nekje v luksuznem predelu Londona, kar naj bi ga stalo čez 30 milijonov funtov, s tem pa bi tudi moral plačati okoli poltretji milijon funtov davka na nakup nepremičnine (stamp duty). To je že več od Googlovega letnega davčnega računa. Schmidtu sicer ne bo hudega, saj je ob sestopu s položaja CEO-ja dobil dodatnih 100 milijonov dolarjev enkratne nagrade v denarju in delnicah, prodal pa je še približno pol milijarde od svoje pet in nekaj milijardne grmade Googlovih delnic (drži okoli 2-3% podjetja). Tako ima Velika Britanija zdaj pred sabo situacijo, ko en od zaposlnih osebno plača več davka kot celotno podjetje, večmilijardnim letnim prihodkom navkljub.

Res je tudi, da Google trenutno opremlja nove pisarne sredi Londonske četrti King's Cross, ter da bo za to šlo okoli milijardo funtov, vendar gre pravzaprav za denar, ki bi ga ob dostojni davčni politiki morali plačati državi.