Kdo bi ubil belo miško ali trgovanje in borza znižujeta moralne vrednote

O borzi in trgih nasploh marsikdaj slišimo precej slabih besed, kako da omogočajo izkoriščanje in nepošteno bogatenje. Toda številni zagovorniki odvračajo, da borza pravzaprav ponuja le centralno platformo za to, kar bi ljudje tudi sicer počeli - torej trgovali. Borza kot taka pa nič kriva. Dodatno perspektivo temu vprašanju dajejo rezultati študije, ki so jo opravili v Nemčiji in je bila predstavljena v zadnji številki revije Science. Ugotavljali so, ali trgovanje in trg znižujeta moralne vrednote in dvigujeta letvico sprejemljivega. Odgovor je pritrdilen.

Za poizkus so uporabili laboratorijske miške in ljudi. Preden varuhi živali skočijo v zrak, povejmo, da so uporabljali tako imenovane presežne miši. To so miške, ki so popolnoma zdrave, a so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov neprimerne za klinična testiranja. Normalna usoda takšnih mišk je smrt po hitrem postopku, saj gredo živali v odpis, tako da so jim raziskovalci v tem eksperimentu življenje podaljšali. Ljudje v eksperimentu tega niso vedeli.

Torej, glavno vprašanje je bilo, koliko je za ljudi vredno življenje miške, če z njo nimajo nobenih stroškov. Ponudili so jim možnost, da miška ostane živa, kar pomeni, da bodo za njo lepo skrbeli in da jo čakata dve leti prijetnega življenja z ostalimi zdravimi miši. V tem primeru ne bi prejeli ničesar. Druga možnost pa je, da človek prejme 10 evrov, miško pa bodo raziskovalci ubili. Zelo grafično so jim predstavili, kaj obe možnosti pomenita. Precej enostavna izbira torej, kjer lahko enostavno tehtamo, kako ljudje vrednotijo življenje miške kot eksternalije. Ugotovili so, da bi kakšnih 45 odstotkov ljudi življenje miške prodalo za 10 evrov (kako neetično je to, tu ni pomembno).

Zelo zanimiv dogodek pa se zgodi, ko se začne trgovati s to dobrino. Raziskovalci so najprej vzpostavili dvostranski trg, kjer je imel vsak prodajalec svojega kupca oziroma obratno. Na mizi je bilo 20 evrov, trgovala pa sta s posebnim izvedenim finančnim instrumentom (derivativ) na življenje miške. Če sta sklenila kupčijo, je prodajalec prejel dogovorjeno število evrov, kupec pa razliko med 20 evri in dogovorjeno ceno, medtem ko je miška morala umreti. Če se nista dogovorila, je miška preživela, nobeden pa ni dobil denarja. S tega stališča je prodajalec derivativa v enakem položaju kot človek iz prvega primera. Pričakovali bi, da se bo cena miška ustalila pri enakih vrednostih kakor v prvem primeru. Ni se, ampak je na bilateralnem trgu v povprečju dosegla skoraj dvakrat nižjo vrednost.

Trend se je nadaljeval na večstranskem trgu (torej primitivni borzi), kjer je hkrati sodelovalo več kupcev in prodajalcev derivativa, ki so lahko trgovali s komerkoli. Takrat je bilo življenje miške vredno še manj. Zgodilo pa se je še nekaj pomembnega: obseg trgovanja (volumen) je bil na vseh trgih ves čas približno enak, nikoli pa niso trgovali vsi ljudje. Da bi izključili vpliv drugih dejavnikov, so izvedli še nekaj dodatnih preizkusov in korekcij za zunanje faktorje, ki so pokazali iste rezultate.

Premislimo, kaj vse to pomeni. Medtem ko je bila podlaga v vseh primerih enaka, je trgovanje spodbudilo znižanje cene življenja miške. Razlogi so trivrstni. Prvič, ko je imel vsak posameznik možnost, da sam odloči o življenju, krivde za dogajanje ni mogel razpršiti. Pri dvostranskem trgovanju se krivda in odgovornost takoj razpršita na dva partnerja. Drugič, trgovanje odraža informacijo o družbeni sprejemljivosti početja, saj že sam obstoj trga kaže, da drugi tovrstno početje odobravajo. In tretjič, pri trgovanju so ljudje bolj osredotočeni na iskanje dobička in čim boljšo kupčijo, zato so manj pozorni na ukvarjanje z vprašanjem o moralnosti tega početja. Na večstranskem trgu, torej na borzi, učinkuje še konkurenčnost z racionalizacijo početja: če življenja miške ne prodam jaz, ga bo pa nekdo drug, zakaj bi se torej odpovedal dobičku.

Na koncu vendarle nekaj pozitivnega. Trgovanje je učinkovito zbilo ceno življenja miške; to vidimo vsepovsod. Načeloma smo vsi proti izkoriščanju otrok, za dostojno plačilo delavcem, varovanje okolja itn., a v praksi kupujemo cenejše dobrine in cena igra zelo pomembno vlogo. Res nam ni všeč, če potrošno elektroniko v Foxconnu sestavljajo otroci, a 100-dolarski prihranek pri nakupu računalnika odtehta to neodobravanje. Zgodovinske podrobnosti se kar same vsiljujejo. Trgovanje s sužnji je bilo nekaj običajnega, medtem ko bi verjetno bolj malo lastnikov plantaž samih odšlo v Afriko ujet sužnja za svoje potrebe, ne da bi vedeli, da to počno tudi drugi. Kaj je tu pozitivnega? Obseg trgovanja je bil bolj ali manj stalen. Torej nekateri ljudje v nobenem primeru niso trgovali, četudi bi za življenje miške dobili 100 evrov (bi vi pustili živeti nepoznano nikoli videno belo miško in se odpovedali 100 evrom?). Po kantovsko ima vse svojo ceno ali dostojanstvo. Kar ima ceno, lahko zamenjamo z nečim ekvivalentnim; česar ne moremo zamenjati in torej nima cene, ima dostojanstvo. Za nekatere je bilo to tudi življenje miške.

To ne pomeni, da so borza in trgi (zgolj) škodljivi. V resnici so najučinkovitejše sredstvo, ki ga poznamo, da določimo optimalno alokacijo sredstev. Pokaže pa se, da trgi niso vsemogočni in da je smiselno razmisliti, trgovanje s čim je treba prepovedati in kako upravljati s trgi.