Mega dva dni pozneje

Prvi prah po zagonu storitve Mega pred dvema dnevoma se je polegel, zato lahko sedaj nekoliko trezneje pogledamo, kaj smo dobili.

Najprej pa vseeno nekaj besed o samem dogodku. Kdor ga je zamudil, mu je lahko pošteno žal. Kot se za storitev z imenom Mega spodobi, je bil tudi ta namreč v vseh pogledih mega. Kim Dotcom je v svoji graščini v novozelandskem Aucklandu pripravil spektakel. Poleg glasbenih točk je vključeval uprizoritev lanske aretacije (skupaj s helikopterji). Sledil je Dotcomov govor, v katerem je ta predstavil aretacijo in sledeči sodni pregon ter nekaj splošnih pomislekov o današnjem stanju svobode na internetu. Po še nekaj umetniških točkah so sledila novinarska vprašanja, na katerih je Dotcom povedal, da Mega ni konkurenca le Dropboxu, ampak oblačna storitev za shranjevanje podatkov, kakršnih je v različnih oblikah nešteto. Mega deluje na Novi Zelandiji, ker je Dotcom tam doma in ker je bila država doslej do njega in Megauploada dobra. Zato načrtuje zaposlitev vseh nekdanjih sodelavcev iz Megauploada in odprtje še dodatnih novih delovnih mest na Novi Zelandiji, končni dolgoročni cilj pa je kotacija podjetja na borzi. In da, Mega bo po zagotovili ustanovitelja spoštovala DCMA in zahtevek za odstranitev ilegalnih vsebin.

Takoj po zagonu je bil naval tolikšen, da je bilo do strani precej težko dostopati. V 24 urah po zagonu so nabrali več kot milijon uporabnikov, kar ni presenetljivo. Brezplačnih 50 GB prostora, šifriranje in zelo poceni dokup prostora so pač kvalitete, ki se jim je težko upreti. Do več sto milijonov uporabnikov Dropboxa jim še precej manjka, a ta je z nami že dlje časa, do prvega milijona pa je potreboval pol leta.

Ker Mega na glas razglaša, kako jim gre za zasebnost, svobodo in odprtost, so na TorrentFreaku pogledali, katere podatke o uporabnikih beležijo. V pogojih uporabe piše, da hranijo prometne dnevniške datoteke, prometne podatke, aktivnost na strani (site usage) in druge podatke, povezane z njihovim nudenjem storitev. Hranijo se še IP-naslovi uporabnikov in osebni podatki, ki so vključeni v naložene vsebine. Skratka, Mega hrani kar precej podatkov, ki jih bo ob sodni odredbi seveda morala posredovati. Povsem anonimna storitev torej Mega ni, je pa res, da ni mogoče ugotoviti, kaj je nekdo naložil na stran, saj je vsebina šifrirana pred prenosom.

Zaradi svoje razvpitosti je Mega pod budnim očesom celotnega interneta in marsikdo bo poizkusil storitev razstaviti na prafaktorje. Alan Woodward z Univerze v Surreyju je povedal, da je šifriranje neidealno. Pomanjkljivosti so resda majhne, a poudarja, da bi jih teoretično bilo mogoče izrabiti za dostop do uporabniških vsebin, če bi si to kdo res želel.