Poletna novela zakona o varovanju državljanov v kazenskem postopku

Medtem ko se večina državljanov hladi na morju, ali si tega vsaj želi, so na Ministrstvu za pravosodje in javno upravo bolj pridni. Kot ugotavljajo, ravno te dni mineva dva meseca od začetka veljave prejšnje spremembe, zato je že primeren čas (da ne rečemo skrajni čas) za novo novelo Zakona o kazenskem postopku (ZKP-L). Trenutno je v medresorskem usklajevanju. Spremembe so manjše narave in pravzaprav si želimo, da bi bila še kakšna več.

Pa kar po vrsti. V imenu javnofinančne odgovornosti je zdaj jasneje določeno, da bodo stroški postopka bremenili oškodovanca, ki je podal predlog za pregon (potreben za en kup lažjih kaznivih dejanj) in ga kasneje, ko se je draga pravosodna mašinerija že zagnala umaknil, in s tem izsilil konec postopka brez obsodilne sodbe. Sprememba bo številnim oškodovancem dala misliti, zmanjšala število teh postopkov in spodbujala k zunajsodni ali civilni poravnavi s storilcem.

Dalje se dokončno odstranjuje dolgo trajajoča pravna fikcija, da v Sloveniji predkazenski postopek kot dominus litis vodi državni tožilec (se pravi, ne policija), tako da daje navodila, skrbi za zakonitost postopka in ponuja roko pri zagotavljanju potrebnih dodatnih pooblastil iz ta debelih členov 149 in sledečih. V teoriji in po tekstu 147. člena se kazenske ovadbe sicer podaja tožilstvu. Če jo že prejme policija (zlasti v obliki telefonskega klica na 113 aka vesti o kaznivem dejanju, aka notitia criminis), jo mora takoj posredovati tožilcu, da lahko ta prevzame vajeti v zadevi. V praksi je policija bolj samostojna in začne s tožilstvom sodelovati šele, ko ima kaj za pokazati, ko kaj rabi, oziroma kot radi poročajo naši mediji, "ko policija pripravi in vloži kazensko ovadbo". Takšen obrnjen režim, kjer tožilec pravzaprav ni udeležen že od začetka in zato nima prave možnosti bedeti nad policijskim delom, je konkretiziran v Uredbi s čisto predolgim imenom. Predlagana novela -L prakso še razširja, saj zdaj policiji dovoljuje, da v "lažjih" zadevah z obvestilom tožilca počaka tja do trideset dni, pač zato, da se prihrani en kup dela s papirovjem. Ali je to dobro tudi širše (ZKP je namreč spisan izključno in zgolj zaradi potreb državljanov, ne države -- glej naslov novice), je stvar presoje.

Potem je tu zanimiv premik v pravo smer, v smislu manjše spremembe 147. člena, tako da je zdaj ob odvzemu brisa ustne sluznice zaradi suma kaznivih dejanj, za katere je zagrožena kazen manj kot tri leta zapora, v zapisnik izrecno navesti, zakaj ta bris potrebujejo. To dodatno delo s papirovjem bo, ravno obratno kot prej, omejilo policijske aspiracije s katalogiranjem DNK v vseh možnih primerih. DNK je namreč zelo občutljiv osebni podatek; zaradi svoje unikatnosti in široke (ter zdaj že kar poceni in hitre rabe) pravzaprav še občutljivejši od denimo hišne preiskave. Ugotovitev ni nastala v naših pisarnah, ampak izvira kot odziv na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi S. in Marper proti Združenemu kraljestvu, ki je ugotovilo, da široka in časovno neomejena hramba DNK, posebej za osumljence, proti katerim se postopek kasneje ne nadaljuje, krši njihovo zasebnost. Ministrstvo za pravosodje tukaj ponudi čudovito in tudi širše uporabljivo argumentacijo, da policija ne sme ugotavljati dejstev, ki niso relevantna za konkreten kazenski postopek, s sklicevanjem na pooblastila, ki jih sicer ima po veljavni ureditvi. Pod širšo uporabljivost mislimo predvsem policijsko tolmačenje prvega ostavka 148. člena ("da mora policija ukreniti [vse] potrebno za izsleditev storilca kaznivega dejanja [, zavarovanje dokazov idr.]"). Ta tekst je zgolj splošno navodilo policiji ("ne sedeti na riti") in nikakor ne splošno ali neomejeno pooblastilo za poseg v ustavne pravice, kot ga včasih tudi vidi policija.

V tej luči bi bilo pravzaprav edino pravilno, da bi novela predlagala črtanje 3. odstavka 149.b člena, ki policiji omogoča pridobitev podatkov o imetniku in rabi komunikacijskega sredstva (telefonska številka, IP naslov) tudi brez odredbe preiskovalnega sodnika (in širše, brez spraševanja državnega tožilca - glej zgoraj), se pravi brez vsake kontrole, zgolj na podlagi pisnega zaprosila. Takšna, milo rečeno neumna odločba nima v demokratični republiki z vladavino prava kaj iskati. Če policija nima dovolj dokazov, da bi prepričala vsaj preiskovalnega sodnika, najbrž sumi napačno osebo, ali se ukvarja s stvarmi, ki niso kaznivo dejanje. To ni njeno delo.

Za konec bo novela sodišču dovolila, da med zaslišanjem priče ali osumljenca povpraša že za (prostovoljno) izročitev telefonske številke in e-mail naslova. Na ta način bo sodišče dobilo nov in zelo praktičen kanal za kontaktiranje zadevnih oseb in s tem izpolnitev svoje dolžnosti po zagotovitvi navzočnosti na narokih. Zanimivo, a nič takega, kar ne bi mogli dodati že s katero od prejšnjih novel.

Vlada seveda predlaga, da gre predlog v skrajšani postopek v parlamentu - brez splošne razprave o predlogu in z drugo in tretjo obravnavo še na isti seji (a one-day affair). Dejstvo, da smo prilezli že do črke -L v še ne 20 letih, očitno kaže, da smo preveč pripravljeni posegati v to izjemno ključno čtivo. Včasih se res zdi, da lahko vsak premožnejši obtoženec (ki bi ga bilo zares treba spraviti za rešetke in zoper katerega imajo posebne preiskovalne metode zares smisel), s pomočjo ustavnega sodišča najde neustavnost v tem ali onem členu zakonika in s tem reši sebe, ostalim državljanom pa pusti zgolj polovičarsko in šlamparsko prenovljen zakonik (glej reakcionarne novele po sodbah ustavnega sodišča), ki bi moral ob toliko novelah biti vodoodporen že od samega početka, a ga bo 2 meseca po prejšnji noveli potrebno spet začeti popravljati.