Za deljenje desetih filmov prek interneta poldrugi milijon dolarjev kazni

Ameriško sodišče v Illinoisu je razsodilo, da mora Kywan Fisher pornografskemu založniku Flava Works plačati 1.500.000 dolarjev odškodnine za nezakonito razpečevanje desetih filmov po internetu prek omrežja bittorrent. Ker se Fisher na sodišču sploh ni pojavil, je sodišče zgolj ugodilo zahtevkom Flave ter izreklo zamudno sodbo njim v prid, hkrati pa mu je zaradi obremenilnih dokazov in otežujočih okoliščin prisodilo plačilo najvišje dovoljene odškodnine, tj. 150.000 dolarjev za posamezen primerek avdio-vizualnega dela.

Sodba je zanimiva, ker ne gre za povsem klasičen primer tako zvanega copyright trollinga, torej pregona anonimnih (John/Jane Doe) delivcev (seederjev) na p2p omrežjih. Leni oz. predlani so namreč določeni založniki s pomočjo tehničnih sodelavcev na veliko nadzorovali bittorent swarme in zbirali IP naslove delivcev, nakar so jih vse strpali v eno masovno tožbo in zbirali lepe denarce iz poravnav. Tem primerom je do letošnje pomladi bolj ko ne odklenkalo, ker so ISP-ji ustavili poceni razreševanje IP naslovov na imena naročnikov, sodišča pa zavrnila združevanje sotožencev iz različnih delov ZDA, oziroma se več niso bila pripravljena zadovoljiti z na vprašljiv način pridobljenim IP naslovom kot dokazom dejanske kršitve avtorskih pravic. Flava se ja na ta primer tako malo boljše pripravila. Na svojih plačljivih spletnih portalih z homoseksualno pornografijo - FlavaMen.com, CocoDorm.com, PapiCock.com, ThugBoy.com in drugih - so vse videoposnetke opremili z vodnimi žigi (video watermark, glej sliko), ki so bili individualno prilagojeni za vsak ogled oz. prenos posnetka. Ko so kasneje v torrent omrežju našli datoteke z določenim podpisom, so točno vedeli, od katerega uporabnika izvirajo. Ker je šlo za plačljive uporabnike, so poleg uporabniškega imena in IP naslova imeli še plačilne podatke, med njimi tudi polno ime, naslov ter e-poštni naslov uporabnika. To je pa že bistveno več on IP naslova. Hkrati je zanimivo, da se firma spravlja na uporabnike, ki so že plačali. Tipično namreč slišimo, da so pirati res najslabša stvar od človeka, lopovi te ali one sorte, ki ne bi plačali tudi če bi se jim šlo za življenje. Tukaj imamo naročnike z video downloader pluginom za firefox, ter utorrentom, ne ravno organizirane kriminalne službe.

No, Flava je 17. oktobra lani vseeno vložila tožbo zoper 15 svojih z imenom določenih naročnikov, vendar jih je sodišče zavrnilo, ker kakšne posebne povezave med njimi (ista zvezna država, isti swarm, idr.) ni bilo. Zato so decembra lani izbrali enega od njih - Fisherja - ter ga tožili individualno, po prav vseh možnih pravnih podlagah - za izdelavi kopij, distribuiranje kopij, pomočjo drugim pri distribuiranju kopij (vicarious and contributory copyright infringement), ter sveži ideji o napeljevanju drugih h kršitvam (inducement to copyright infringement). Fisher na tožbo po pričakovanjih ni odgovoril, saj bi se moral javno braniti očitka uporabe homoseksualne pornografije, kar je v današnji družbi žal še vedno precej tabu tema. Flava je zato še potrpežljivo počakala dodatnega pol leta, nakar so avgusta sodišču predlagali izdajo zamudne sodbe zaradi toženčeve pasivnosti. Ker se Fisher tudi na ta predlog ni odzval, je sodišče zaključilo, da navedbam ne nasprotuje, in izdalo zamudno sodbo. Predzadnjega oktobra so nato odločili še o odškodnini - za vsakega od 10 na torrentih najdenih filmih s Fisherjevim watermarkom so upoštevali toženčev predlog in določili maksimalno statutarno škodo za kršitev avtorskih pravic, to je 150.000 dolarjev na kos. Skupaj torej 1,5 milijona dolarjev. To je 3.416 dolarjev na vsako preneseno kopijo, ki naj bi jo zaznali (s štetjem unikatnih IP naslovov v bittorrent swarmih z očitanimi datotekami).

Fisher se bo zdaj po vsej verjetnosti vendarle zganil, najbrž ob pomoči katere od nevladnih organizacij, vendar so njegove možnosti zavoljo dolgotrajne pasivnosti omejene.

Flava pa se bo morala vprašati, kaj točno so s tem dosegli. Zneska bržkone ne bo mogoče izterjati, obenem pa s tem dajejo jasen signal, da bodo preganjali tudi svoje plačljive uporabnike. Super uslugo industriji pa so storili v ločenem primeru zoper portal MyVidster, kjer so določeni uporabniki linkali oz. embeddali piratske kopije njihovih filmov. Tam so doživeli bližnje srečanje s sodnikom Posnerjem - tistim, ki nima ravno potrpljenja za zlorabo pravic intelektualne lastnine je je med drugim letos poleti domov poslal Apple in Motorolo v njunem patentnem sporu. Posner je zapisal, da ne samo, da linkanje ali embeddanje samo po sebi ne predstavlja kršitve po nobeni pravni podlagi, ampak da tudi ogled takšnih posnetkov ne predstavlja kršitve. To pa je izjemno nevaren precedent, ki legitimizira en kup spletnih storitev, ki so nam precej pri srcu (npr. Twitter, Facebook, YouTube) in zgolj posredujejo uporabniške vsebine oz. povezave. Resnost situacije je uvidela tudi zveza ameriških filmarjev, MPAA, ki je poskušala intervenirati v primeru MyVidster, očitno brez uspeha. Takšne kolateralne škode iz copyright trollinga je še več. Las Vegaški Righthaven, ki se je spravljal nad blogerje zavoljo kopiranja ali linkanja časopisnih člankov iz časopisov svojih strank, je pred meseci popolnoma bankrotiral, a šele po tem, ko je sodišče odločilo, da lahko tudi kopija celotnega dela (članka) predstavlja pošteno uporabo (ob upoštevanju ostalih pogojev seveda), za katero ni potrebno dovoljenja ali plačila imetniku avtorske pravice. Ta ugotovitev je naravnost zgrozila glasbeno različico MPAA, RIAA, ki velik del svoje moči izvaja iz izsiljevanja plačil za kakršno koli uporabo svojih vsebin, četudi se gre zgolj za kratke odlomke njihovih pesmi v neznatnem komercialnem kontekstu.

Pomenljive posledice so to.

Še največ groze pa bi morali čutiti pravniki, saj ta in podobni primeri jasno odkazujejo, da se industrija več ne želi zanašati na pravo kot način zaščite svojih interesov. Namesto tega na veliko stavijo na programsko in strojno opremo - ti. DRM (digital rights management) - kot so goraj omenjeni watermarki, šifriranja po HDMI kablu, na DVD ali BD nosilcu, tečno preverjanje geolokacije na Hulu/Netflixu/Spotify-ju/Pandori, in podobno dalje. Pravniki so tam samo še zato, da požegnajo statutarne odškodnine, kar več ne prinaša ne ugleda ne visokih billable ur. Navsezadnje Hollywood na isti način v zadnjem letu dokončno preprečil uhajanje ti. screenerjev - promocijskih kopij filmov, poslanih novinarjev v predogled pred izidom filma v kino - na sceno. Novinarji si ob vedenju, da bo njihovo kopijo mogoče izslediti, pač več niso upali sodelovati z release grupami, za noben denar. In zato imamo danes na torrentih okoli datuma izida samo CAM-e in TS-je, na boljše kopije pa je potrebno čakati, ali pač iti v kino.