EU sanja o "prostovoljni" cenzuri interneta

Na Zahodu se za zdaj še ni mogoče igrati z začasnim izklapljanjem socialnih omrežij v času protestov po turško ali kitajsko ali kar lastnim, navzven zaprtim internetom po iransko, vendar to še ne pomeni, da so se naši politiki pripravljeni zadovoljiti zgolj s slinjenjem nad velikopoteznimi prijemi bližnjevzhodnih in azijskih vlad. Evropska komisija je letos spomladi oblikovala iniciativo (javno-zasebno partnerstvo), ki naj bi raziskalo možnosti za "prostovoljno" cenzuro interneta s strani ponudnikov interneta (odslej: ISP-jev). Pravijo ji The Clean IT Project, v bistvu pa gre za nadgradnjo pozitivnih izkušenj iz dve leti stare sorodne iniciative CEO Coalition, ki se je ukvarjala s problemov zlorabe otrok na internetu, in je k temu cilju uspešno pritegnila nekaj največjih evropskih ISP-jev. Kot kaže, je partnerstvo že nekaj časa v polnem zagonu, saj je mogoče v delovnih dokumentih, ki so pred nedavnim pricurljali v javnost, najti resnično strašljive stvari.

Komisija namreč ugotavlja, da so internetna omrežja v Uniji skoraj izključno v zasebni lasti ISP-jev, zato je njihovo sodelovanje pri odstranjevanju "internetne teroristične propagande" (karkoli to že je) več kot nujno. Ker pa v sedanji klimi žal ni mogoče doseči konsenza javnosti za prisilno cenzuro interneta s pomočjo zakonodaje, so mnenja, da je isto mogoče doseči skozi "spremembo pogojev uporabe" od ISP-jev, tako da bodo lahko oni izvajali cenzuro "na prostovoljni osnovi". Širokogrudne ISP-je bi posebej nagradili z dobičkonosnimi razpisi, neposlušne, ki bi si upali zagovarjati pravice svojih uporabnikov, pa kaznovali z subsidiarno odgovornostjo. Beri, neposlušni ISP-ji bi sami odgovarjali za morebitno sporno vsebino, ker niso dovolj proaktivno delovali pri njeni odstranitvi oziroma blokadi.

Spremembe pogojev bi seveda morale biti "široko in nejasno definirane", tako da bi bilo maneverskega prostora za brisanje še in še, pač v skladu z dnevnimi potrebami.

Pa poglejmo, kaj je notri v dokumentih (PDF):

1. First things first - odprava obstoječe zakonodaje, ki prepoveduje filtriranje ali nadzor internetnih povezav. Pri nas to pomeni spremembo 37. člena ustave, ki omejuje posege v komunikacijsko zasebnost na primere, ko je to nujno za za uvedbo oz. potek kazenskega postopka ali obrambo države. Naš UNPIS bo gotovo navdušen.
2. Dodatna policijska pooblastila v smer odstranitve vsebin po hitrem postopku, brez spoštovanja (sicer še ne sprejetega) notice-and-action postopka.
3. Spremembo v duhu želja založniške industrije, ki bi zgolj golo objavo povezav do "terorističnih vsebin" izenačena z načrtovanjem oz. izvrševanjem terorizma;
4. Seveda, prostovoljne in po potrebi še zakonodajne ukrepe, ki bi prepovedali objavljanje pod psevdonimom ali anonimno, torej brez pravega imena in priimka;
5. Potem, kot že rečeno, subsidiarno odgovornost ISP-jev, katerim ne uspe zagotoviti "zadostnih tehničnih ukrepov" za filtriranje in nadzor "terorističnih vsebin".
6. Oz. po drugi strani, nagrade za bolj proaktivne ISP-je, saj se predlaga, da naj udeležba v tem "prostovoljnem" sistemu velja kot kriterij za dodeljevanje javnih naročil.
7. Tehnične ukrepe bi dobavila specializirana podjetja, ki jih seveda ni manjkalo na dosedanjih sestankih projekta Clean IT, saj vidijo odlično priložnost za zaslužek.
8. In, kar je ključno, ukrepe bi poleg ISP-jev morali izvajati še ponudniki socialnih omrežij, ki so danes glavna platforma za izvrševanje svobode govora. Vse skupaj bi delovalo tako, da bi vsi udeleženci - tako ISP, ponudnik omrežja kot tudi končni uporabnik - ob/pred prikazom sporne vsebine dobili posebno opozorilo. Ko se to opozorilo končno prikaže, bodo morali vsi udeleženci nemudoma obvestiti policijo, sicer bodo odgovarjali. Če se to obvestilo pomotoma ne bi pojavilo, pa bi se bilo moralo, bosta ISP in ponudnik socialnega omrežja odgovarjala (kar bo vodilo v kar najširšo cenzuro, po kitajskem vzoru). Končni uporabniki pa bodo morali še posebej paziti, da ne bi policije zasipali z namišljenimi ali napačnimi obvestili.
9. Anonimnost prijaviteljev bo zagotovljena (ja pa kaj še), seveda v takšnem smislu, da bo policija razpolagala z njihovim imenom in IP naslovom, da lahko prepreči prej omenjeno zlorabo ter zagotovi hitro procesiranje prijav.
10. Seveda ne smemo pozabiti še na to, da se spornih vsebin ne bo dalo zlahka znova naložiti na splet, ter tako izigrati filtrov.

Organizacije za zaščito človekovih pravic že bijejo plat zvona, saj je bilo še aprila obljubljeno, da Clean IT ne bo hitel z razpravo o konkretnih ukrepih, vsaj dokler se (javno) ne zmenijo o svojih ciljih, predvsem pa o definiciji problema "spletnega terorizma". To obljubo so ustanovni člani - in tu govorimo o Evropski Komisiji in notranjih ministrstvih največjih držav Unije - seveda dali s figo v žepu. Če bi namreč znali natančno definirati nezakonite vsebine, bi lahko takšne že zdaj mirno odstranili na podlagi obstoječe zakonodaje.

Pa so rekli, da so javno-zasebna partnerstva dobra svar, ne zgolj kancerogena mešanica korporativnega pohlepa in državnega totalitarizma.