Musopen izdal obsežno zbirko prostih izvedb klasične glasbe

Kot vemo, traja avtorska pravica za časa življenja avtorja in še 70 let po njegovi smrti, vendar običajno to ni edina pravica, na katero je treba paziti. V glasbi denimo je zelo običajno, da tako vokale kot glasbo izvedejo ločene osebe, tako v resni (orkestralni) kot v popularni glasbi. Bieberjev megahit Baby so denimo "skupaj" z njim spisali še štirje drugi profesionalni pisci, da ne omenjamo ostalih članov produkcijske ekipe. Vse te osebe - soavtorji, izvajalci oz. proizvajalci fonogramov (slednji si dandanes pravijo "producenti" oz. "založniki") - dobijo zaradi svojega prispevka k avtorskemu delu avtorsko oz. sorodno pravico, ki v EU od lanske novele direktive o trajanju avtorske in nekaterih sorodnih pravic prav tako traja 70 let od datuma izvedbe.

Posledično obstaja sorazmerno malo prosto dostopne klasične glasbe, oz. če že, gre za precej stare posnetke slabše kvalitete. Čeprav je avtorska pravica od Bacha, Mozarta ali Haydna minila že pred desetletji, so na voljo predvsem novejše izvedbe, na katerih sorodne pravice še vedno veljajo. Vsakdo jih sicer lahko izvede na novo, vendar za to rabi orkester, kar ni ravno poceni.

Dve leti nazaj je spletni portal Musopen s pomočjo kickstarja začel zbirati sredstva (13.000 dolarjev), da bi lahko poskrbeli za kakovostne izvedbe in posnetke klasične glasbe, ter jih nato predali v javno last (public domain), zunaj dosega avtorskega prava. Torej povsem proste za reprodukcijo, distribucijo, predelavo v youtube posnetke, ter seveda poslušanje na svojem glasbenem predvajalniku. Zdaj poročajo, da jim je projekt uspel, tako da so izdali za 7 gigabajtov kvalitetne klasične glasbe v lossless (FLAC) zapisu, tako na spletni strani kot na priljubljenem skladišču prostih digitalnih vsebin, The Internet Archive.

Težav z rabo starejših glasbenih del s tem seveda še ni na konec. Javne izvedbe, npr. na porokah, lahko še vedno privabijo pozornost (beri: račune) organizacij za kolektivno upravljanje glasbe, ki imajo znatne težave z razumevanjem konceptov javne lasti ali creative commons (CC) licenc, sklicujoč se na lopove na vsakem vogalu oz. širše poskuse izogibanja plačil za uporabo tuje glasbe. Potem je treba biti izredno previden z datumi. Kot rečeno, je EU lani podaljšala sorodne pravice na izvedbah z 50 na 70 let, vendar to ne za naprej, ampak za nazaj, retroaktivno. To pomeni, da so dela, ki so nastala pred malo manj kot 70 leti in torej bila že skoraj 20 let prosta, spet zaščitena. Gre predvsem za glasbo z začetka 20. stoletja, ki je prav zaradi relativne mladosti toliko bolj popularna pri poučevanju mladine. No zdaj ni več, ker šole nimajo denarja za licenčnine oziroma bi ga raje uporabile za kaj drugega, npr. poučevanje otrok. Še večji problem pa je z deli, ki so sicer še pod avtorskopravno zaščito, vendar imetnik pravice ni znan oziroma ga ni mogoče kontaktirati. Ta ti. osirotela dela (orphan works) predstavljajo znatno kulturno dediščino, za katero bi bilo izjemno smiselno, da se preda v izkoriščanje javnosti. To bi zagotovo bilo bolj v avtorjevem interesu, kot pa zdajšnje stanje, da se na delu zgolj nabira prah, pregovorno rečeno. Žal pa zveze avtorjev in založnikov na eni strani, oz. kolektivne organizacije na drugi menijo, da to posega v njihovo pravico izdajanja donosnih zbirk. Kompromisov niso pripravljeni poslušati. Trenutno je v proceduri direktiva EU o osirotelih delih, ki je sprva slonela na ideji, da bi s pomočjo javnih knjižnic (pri nas NUK-a) poskrbeli za formaliziran postopek oklica za avtorja, ter če se ta de ni javil, blagoslovili začasno prosto rabo del. Na ta način bi lahko knjižnice, ki imajo izjemen interes in prispevek pri ohranjanju kulturne dediščine, pomagale k obuditvi uporabe znatne količine osirotelih del. Ampak ne. Založniški interesi so iz direktive naredili pomilovanja vredno skrapucalo, glasovanje o predlogu pred odborom evropskega parlamenta za pravne (!) zadeve pa je prineslo 113% volilno udeležbo, se ve v katero smer. Glasovanje je bilo tajno, tako da se ne ve, kdo točno je dvakrat stisnil gumb, vodja odbora pa ni dovolil ponovitve. Praksa je založnikom očitno ustrezala, saj so si jo ponovno privoščili med junijskim glasovanjem o ACTI, takrat pred odborom INTA. Podobne izkušnje ima Google s svojim projektom Google Books. Ameriška zveza avtorjev bi rada 750 dolarjev na vsako digitalizirano knjigo, oziroma 2 milijardi skupaj, vnaprej, kar bodo potem za znatno provizijo "poskusili" razdeliti avtorjem. Bolj razumni Francozi so se medtem zmenili za znatno manj in instantno dobili spletno bazo svoje bogate knjižne zapuščine.

Namen pravice intelektualne lastnine je (bil) v podelitvi začasnega monopola kreativnim posameznikom, zato da jo na koncu dneva vsi skupaj boljše odnesemo. Ta zadnji stavek se često pozablja. Avtorska pravica ni absolutna lastninska pravica avtorja oz. drugih kreativcev, dana od boga ali od kje že, ampak zgolj jasen mandat zakonodajalcu, pogojen z zasledovanjem javnega interesa. Zato mora imeti pomembne izjeme, od omejitev trajanja pa do proste uporabe, prisilnega licenciranja po poštenih pogojih in širše.