Kaj pa retencija pisemskih pošiljk?

Ena od bolj zanimivih stranskih določb v predlagani novi britanski retencijski zakonodaji zahteva tudi evidentiranje podatkov o klasični pošti (snail mail), ne zgolj o novodobnih elektronskih komunikacijah, h katerim naj bi se sicer v vedno večji meri obračali teroristi in kriminalci britanski državljani. Državni Royal Mail in ostali ponudniki pisemske in paketne dostave bodo primorani k evidentiranju in hranjenju vsega na zunanji strani pošiljk, se pravi, imena in naslova pošiljatelja in prejemnika, datuma na znamki, teže in drugih karakteristik pošiljke. Pri razglednicah in dopisnicah bodo morali po naravi stvari zabeležiti tudi vsebino.

Problem pri tem je, da se javnost, sploh malce starejša in z izkušnjami iz hladne vojne, bistveno bolje zaveda koncepta nedotakljivosti pisemske korespondence kot pa elektronskih komunikacij, ker slednje še niso v tolikšni meri ponotranjene. Zavedajo se, da vohljanje okoli njihovih pisem pomeni odločen korak v policijsko državo. Notranje ministrstvo je bilo zato primorano izdati pojasnilo, da bi dostop to teh podatkov "prišel v poštev v zelo majhnem številu primerov" in da "pravzaprav nimajo načrtov za hranjenje teh podatkov", "čeprav si pa puščajo to opcijo odprto". Kar se tiče vsebine dopisnic pa salomonsko odgovarjajo, da bi ločevanje "prometnih podatkov in vsebine" prepustili "poštni službi". Če spomnimo, mislijo z novim predlogom zbirati zgolj prometne podatke, ki so "čisto nekaj drugega kot podatki o vsebini komunikacije, za katere je še vedno potrebno dobiti nalog sodišča".

Takšno razmišljanje je seveda skrajno neodgovorno. Nepridipravi bodo ob najavi, da se snail mail ne evidentira, takoj preklopili s skajpanja in facebookanja nazaj na pisma in se s tem izognili nadzoru svoje komunikacije. Teroristi bodo lahko mirno koordinirali svoja dejanja, pedofili mirno izmenjevali svoje gradivo, če naštejemo samo najbolj akutne primere. Policija bo ostala v temi, storilci neodkriti, žrtve kaznivih dejanj nezaščiteni, če citiramo besede notranje ministrice Mayeve. In to samo zato, ker je javnost bistveno bolj občutljiva na tajnost fizične pošte, ker pač dobro razume, kaj je v igri, medtem ko gre pri elektronskih komunikacijah očitno za "povsem nenevaren poseg". Neresnost najvišje stopnje, ki si je resna država nikakor ne more privoščiti.

Seveda je prej obratno. Elektronske komunikacije so zaradi lahkote, enostavnosti, cenenosti in vseprisotnosti bistveno bolj prepletene v naše življenje kot pisemska pošta. Obenem so opremljene še z lokacijsko informacijo in že v digitalni obliki, se pravi, primerne za takojšnjo obdelavo in analizo. Potencial za nadzor in cenzuro je temu primerno toliko večji. To dejstvo je treba vedno imeti v mislih in od državnih organov zahtevati omejevanje dostopa do njih, tako kot se v normalnih režimih pač spodobi.