Še malo o postopku sprejemanja ACTE

V četrtek popoldne je v čajnici Hekovnika v Ljubljani potekala javna razprava na temo intelektualnega (raz)lastninjenja Evrope 2020. Panelisti (glej sliko) so razpravljali o škodi, ki bi jo še sveži evropski strategiji za razvoj lahko povzročilo (preveč) široko pojmovanje pravic intelektualne lastnine, posebej v obliki trgovinskega sporazuma ACTA. Pri tem je bilo mogoče slišati nekaj zelo zanimivih ugotovitev.

Za začetek je Marjan Turk, direktor direktorata za informacijsko družbo pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport nekoliko več povedal o (ne pretirano veliki) vlogi njegovega direktorata med pogajanji in sprejemom sporazuma ACTA (20:30 in najprej v posnetku):

[A]CTA je bil specifičen primer. ACTA je bila zlobirana in pripravljena na tak način, da jo mi nismo videl - da jo je videl pač moj predpostavljeni [najbrž takratni minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, Gregor Golobič oz. njegov naslednik Igor Lukšič], da jo je dobil v zaprti kuverti, da je pri njemu stal nekdo, ki je gledal, kako jo je prebral, se podpisal in mu je dal njemu nazaj .. skratka, zadeva se je odvijala skoraj subverzivno.

Kot je kasneje pojasnil, delovna gradiva o sporazumu preprosto "pač niso prišla do njih, in to je bilo neobičajno in to se je zgodilo prvič." (01:18:25). Razloge za tako očitno "pomanjkanje transparentnosti v poganjanjih" (01:18:00) je podpisal predvsem zahtevi predstavnikov ameriške založniške industrije, da se vse skupaj izvede v visoki stopnji tajnosti (21:00, 48:40).

Povsem drugačno prakso pa je obljubil pri prihajajoči noveli Zakona o elektronskih komunikacijah, s katerim se bomo izognili kazni Evropske komusije zaradi zamude pri uveljavitvi prepotrebnih direktiv. Glede teh vprašanj je njegov direktorat polno angažiran, celoten predlog pa bo v sredini tega meseca razgrnjen javnosti in na voljo za še eno rundo javnih komentarje, sicer s pridržkom, da smo tukaj "zelo vezani na direktive" (23:15)". Predlog je bil v postopku že lani jeseni, vendar zaradi vladne krize ni dočakal sprejetja. Najbrž je bilo bolje tako. Namreč, takrat je bil na mizi tudi povsem nov režim hranjenja komunikacijskih podatkov, ki bi policiji dal dostop do seznama imetnikov dinamičnih IP naslovov tudi mimo retencijske direktive in sodnega postopka - kar pa nima pravne podlage v direktivah EU in najbrž tudi ne v naši ustavi. Skratka, ne glede na tokratno visoko transparentnost postopka bo treba biti še posebej pozoren, da se spet not ne prikrade kakšna tovrstna določba, posebej ker bo vse skupaj skoraj gotovo šlo v nujni ali skrajšani postopek zaradi grozeče kazni s strani Unije.

V nadaljnji razpravi so govorci razmeroma široko ovrednotili tudi pravico do anonimnega komuniciranja na spletu, v smislu uporabe psevdonima ali izmišljenega imena. Kot so povedali, priznavajo, da ta anonimnost gotovo vodi v določeno stopnjo žaljivega, neresničnega in neproduktivnega kreganja, zato se jim zdi ideja uporabe polnega imena in priimka zanimiva, ne bi pa šli tako daleč, da bi to uzakonili (01:01:00 in naprej). Predvsem naj bi izbira režima moderacije padla na vsak posamični spletni portal.

Turk je omenil še eno zanimivo temo - pilotski program uvedbe digitalnih učbenikov (58:00 in naprej), katerih pripravo bi morda lahko financirala kar država in bi bili zato na voljo brezplačno in pod Creative commons ali sorodno licenco (škoda, da ne kar v javni lasti). Tukaj so zabeležili očitno in znatno nasprotovanje slovenskih založnikov tiskanih učbenikov, a hkrati izrazili upanje, da bodo v pogajanjih z njimi prišli do smiselne rešitve. Na vprašanje publike je še pojasnil, da vlada najbrž ne bo mogla finančno podpreti nakupa e-bralnikov za vse učence, da pa so že na voljo povsem dobri modeli za 100-150 evrov, tj. ceni dobre šolske torbe.

Posnetek razprave je na voljo v hekovnikovem videoarhivu.