BSA: stopnja piratstva lani zrasla na več kot polovico

Nova pomlad, nova študija združenja proizvajalcev poslovne programske opreme (BSA) o obsegu piratstva po svetu. Letos je stanje še posebej zaskrbljujoče, saj je kar 57 % od približno 15.000 uporabnikov iz 33 različnih držav v anketi Global Software Piracy Survey priznalo, da uporabljajo vsaj en kos piratske programske opreme. Lani je bila ta številka 43 %.

Poročilo je predstavila Londonska pisarna BSA, skupaj z nekaj dodatnimi podatki specifično za Združeno kraljestvo. Kot pravijo, je stopnja piratstva na Otoku sicer sorazmerno nizka (27 % anketiranih), a vseeno prinese vsaj 1,2 milijardi funtov izgube na letni ravni. Velika večina (79 %) teh piratov je moškega spola; najbolj "aktivna" skupina pa so tisti, stari do 34 let.

Globalno gledano pravijo, da je piratstvo bistveno bolj razširjeno v državah v razvoju (68 %) kot pa v že razvitih državah (24 %). Največji problem naj bi bila Kitajska, kjer je bil po njihovih podatkih trg ponarejene programske opreme vreden 5,5 milijard funtov, napram le 1,7 milijardnemu trgu zakonite programske opreme (oboje lani). Razlog za to naj bi bila predvsem šibka kaznovalna politika, ne pa tudi visoke cene, ki so za podjetja in posameznike iz držav v razvoju često previsoke. Prav to vprašanje je lani načela obsežna študija o obsegu piratstva medijskih vsebin v državah v razvoju, vendar se ugotovitve očitno še niso prijele. Proizvajalce opreme je namreč pošteno strah sekundarnega trga, tj. da bi zahodni kupci dobili možnost nabave cenejšega programa od predhodnega kupca v državi v razvoju. Isti problem pesti tudi proizvajalce fizičnih dobrin, ki na vse kriplje iščejo logične in tudi manj logične pravne ovire za omejitev t.i. paralelnega uvoza.

Če se vrnemo na Otok, jih posebej skrbi odnos uporabnikov do piratstva. Kar 77 % uporabnikov naj ne bi čutilo nobenega strahu pred sankcijami za uporabo piratskih kopij, po njihovem mnenju tudi zato, ker je maksimalna odškodnina za tako početje enaka vrednosti licence za zakonito kopijo. BSA zato vztraja, da je treba kazni naviti, vsaj na dva ali trikratnik odškodnine, če ne kar na ameriški nivo 124.000 dolarjev statutarne ("domnevane") odškodnine za vsak posamični primer naklepne kršitve avtorskih pravic, ter dodatna policijska in inšpekcijska pooblastila v uradnih postopkih. Poglavje o tem ("tožniku mora biti dana možnost, da sam določi odškodnino") je vsebovan tudi v mednarodnem sporazumu ACTA, o katerem bo EP glasoval prihodnji mesec. Posebej zanimivo pri tem je slovensko stanje, kjer v Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (3. odstavek 168. člena) namernim kršitvam izrecno pripisujemo trojno odškodnino - dejstvo, ki ga drugje v civilnem pravu, npr. zahtevkih delavcev za neizplačane plače in prispevke, ne najdemo pogosto. Slovenski pogajalec za ACTO, g. Piano, je to anomalijo v svojih zapiskih večkrat zabeležil.