Najpomembnejše znanstveno odkritje leta 2011: protiretrovirusna zdravila zmanjšujejo prenos HIV-a

Ena izmed najuglednejših znanstvenih revij Science je objavila seznam najpomembnejših dosežkov na znanstvenem področju v letu 2011. Na prvo mesto se je uvrstilo revolucionarno odkritje, da terapija s protiretrovirusnimi zdravili pomaga preprečevati prenos virusa HIV z okuženih posameznikov na zdrave, ki je bilo objavljeno avgusta v The New England Journal of Medicine.

V študiji HPTN 052, ki se je začela aprila 2005 in bi bila morala trajati do leta 2015, a so jo zaradi prepričljivih pozitivnih rezultatov predčasno zaključili že maja lani, je sodelovalo 1763 parov iz devetih držav (Botsvana, Kenija, Malavi, Južna Afrika, Zimbabve, Brazilija, Indija, Tajska, ZDA), kjer je bil en partner okužen z virusom HIV-1. Okuženi je moral imeti v krvi še 350 do 550 imunskih celic CD4 na kubični milimeter krvi, kar pomeni, da se tehnično AIDS še ni razvil. Polovica je pričela jemati protiretrovirusna zdravila, ki so trenutno glavni način za obvladovanje HIV-a, druga polovica pa je to odložila, dokler ni titer celic padel pod 200.

Protiretrovirusna zdravila delujejo proti retrovirusom, kamor uvrščamo tudi HIV. Zanje je značilno, da je njihova tarča ena izmed struktur virusa v določenem življenjskem obdobju. Bodisi zavirajo vstop virusa v celico, bodisi inhibirajo reverzno transkriptazo (encim za prevajanje virusne RNK v DNK), integrazo (encim za vstavljanje virusne DNK v celično DNK) ali zavirajo zorenje virusa, če omenimo le nekaj izmed metod. Običajno se uporablja kombinacija več protiretrovirusnih zdravil; takšno terapijo imenujemo HAART (highly active antiretroviral therapy).

HIV-a z uporabo protiretrovirusnih zdravil ne moremo pozdraviti, lahko pa ga učinkovito obvladujemo. Bolniki z uživanjem protiretrovirusnih zdravil uspešno znižajo titer virusa v krvi in ostalih telesnih tekočinah na ravni, ki so pod zaznavno mejo običajnih metod. Učinek je dvojen, čeprav tega stroka dolgo ni priznavala. Da je znižanje titra HIV-a koristno za okuženega posameznika, ni vprašljivo. Logično pa od tod sledi tudi zaključek, da je takšen posameznik manj kužen. Vse vodilne zdravstvene organizacije so to označile kot škodljivo in zavajajočo dezinformacijo, ki ji ne smemo verjeti. Bolniki na terapiji HAART naj bi bili še vedno enako kužni kot nezdravljeni bolniki s HIV-om.

Rezultati omenjene študije so pokazali nasprotno. V petih letih trajanja študije so zabeležili 39 primerov okužb zdravega partnerja v paru, od tega 28 primerov, ko je bil vir okužbe okuženih partner (1,2 okužba na 100 ljudi-let). V 27 primerih se je to zgodilo v skupini, ki ni jemala protiretrovirusnih zdravil. Od tod sledi, da jemanje protiretrovirusnih zdravil za 96 odstotkov zniža tveganje za prenos HIV-a ob nezaščitenem stiku.

Rezultati so izjemno pomembni, ker gre za prvo študijo, ki je dokazala znižanje kužnosti posameznikov s HIV-om, če jemljejo protiretrovirusna zdravila. Pri uporabi teh zdravil je namreč še nekaj neenotnosti, saj si zdravniki zaradi stranskih učinkov niso enotni, ali jih je bolje začeti jemati takoj po diagnozi HIV ali ob padcu titra celic CD4 pod mejo 200 na kubični milimeter. Gre za pomemben argument v prid prvega pristopa.