Založbe zahtevale za 75 bilijonov odškodnine od p2p ponudnika LimeWire

Maja lani je sodišče v skupni tožbi 13 glasbenih založnikov proti p2p ponudniku LimeWire izdalo delno sodbo, s katero je podjetje in njegovega družbenika Marka Gortona spoznalo kot odgovorna za kršitev avtorskih pravic. O višini odškodnine se bo odločalo posebej, in založbe so poprosile za kar 75.000 milijard ameriških dolarjev. Do zneska so prišli tako, da so ocenili število nezakonitih prenosov po LimeWire omrežju ter za vsak prenos zahtevali maksimalno odškodnino ($150.000,00). To je skupno škodo postavilo v razpon od 400 milijard pa do 75 bilijonov.

Sodnica je njihov zahtevek zavrnila in zapisala, da "[z]ahtevana vsota presega vse prihodke glasbene industrije od izuma fonografa (Edison, 1877) naprej" (prev. p.), ter da je vsota "absurdna" in "v popolnem neskladju z avtorskopravno zakonodajo". Mimogrede, za primerjavo, celoten ameriški bruto domači proizvod je lani znašal "le" 14,66 bilijonov oz. slabo petino zahtevane vsote. Postopek se s tem nadaljuje.

Potrebno je poudariti, da LimeWire ni bil obtožen neposredne kršitve avtorskih pravic (t.j. izdelave nepooblaščenih kopij), ampak zgolj posredne kršitve. To pomeni, da so vedeli za nezakonito rabo njihovega p2p programa in s tem vsaj v neki meri spodbujali uporabnike h kršitvam. Podlaga za to je leta 2004 sprejeti zakon INDUCE, ki "namerno vzpodbujanje" h kršenju avtorskih pravic šteje za kršenje pravic. Pravni standard za "namerno vzpodbujanje" je nov in izrazito nizek, saj zadostuje vsako dejanje, ki bi ga "razumen človek" razumel kot tako. Zakon je več kot očitno namenjen preganjanju p2p odjemalcev, saj je možno prepovedati tudi programe, ki se v znatni meri uporabljajo za zakonite prenose.