Povej mi, s kom se družiš na Facebooku, in povem ti, kdo si

Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si velja tudi pri uporabi socialnih omrežij. Moderni način življenja namreč omogoča enostavno zbiranje in sledenje človeških interakcij. Nekje obstajajo zapisi o vseh poslanih in prejetih elektronskih sporočilih, telefonskih klicih in SMS-ih. Na tem mestu ni pomembno, ali jih kdo dejansko bere - dovolj je, da obstaja možnost, da bi jih kdo. In ker gliha vkup štriha, se da na podlagi analize socialnih kontaktov zelo dobro profilirati posameznika s skrbnim pregledom njegovih prijateljev, ne da bi karkoli vedeli o njem.

Pojav Facebooka in podobnih strani pa to omogoča sleherniku, saj so podatki o interakcijah tu dostopni vsem in ne le posvečenim (npr. telefonskemu operaterju). Bodimo pošteni, Facebook ima možnosti blokiranja, razvrščanja v skupine, omejenih profilov in podobnega z namenom zaščititi osebne informacije pred širnim občestvom, a jih uporablja le peščica. V spletnem časniku First Monday beremo o zanimivi raziskavi, ki so jo izvedli na 4.080 profilih uporabnikov Facebooka z MIT-a. Osredotočili so se na spolno usmerjenost (vrstica Interested in Men/Women/Men and Women v profilu), ki so jo poskušali napovedati na podlagi prijateljev neke osebe. Rezultati odkrivajo marsikaj.

Istospolno usmerjeni uporabniki Facebooka, ki so to navedli v svojem profilu, imajo za velikostni razred (v resnici za 3- do 18-krat) več podobno mislečih prijateljev v svojem profilu kot heteroseksualni vrstniki. In smiselno je domnevati, da je položaj enak tudi pri tistih, ki tega podatka v svoj profil niso vključili. Dva MIT-ovca sta napisala svoj gaydar, ki je na podlagi sklenjenih prijateljstev napovedal spolnost usmerjenost posameznika in bil presneto natančen pri moški populaciji, dočim mu razlikovanje med ženskami ni šlo brez napak.

In zakaj bi nam bilo sploh mar, če lahko svoje podatke v Facebooku in podobnih omrežij omejimo? Ključna beseda je svoje. Na profile svojih prijateljev in informacije, ki jih ti razkrijejo o sebi, nimamo vpliva. Žal lahko s podatkovnim rudarjenjem (data mining) prek analize naših prijateljev drugi sklepajo o nas več, kot bi si želeli. In če to lahko počneta dva diplomanta z MIT-a, zakaj, mislite, tega ne bi mogli početi oglaševalci, varnostne agencije in tajna policija?