Magnetni monopoli so realnost

Teoretičen obstoj monopolov je že leta 1930 domneval britanski fizik Paul Dirac, teorijo pa so z dvema člankoma, objavljenima v reviji Nature, ter še dvema, ki še nista objavljena in se nahajata na arXiv.org, očitno potrdili tudi v resničnem svetu, ki ne obstaja zgolj na papirju v obliki enačb. Monopole so po iskanju v kozmičnih žarkih, pospeševalcih delcev ter celo v Luninih kameninah, našli v posebnem kristalu, ki so ga raziskovalci poimenovali spin ice. Kristal, ki ima v tem primeru kemijsko sestavo Dy₂Ti₂O₇, je poimenovan vrteči se led zaradi oblike kristalne rešetke, ki je na moč podobna kristalom ledu vode - atomi so postavljeni v vogale štiristrane piramide.

Vsak od atomov se sicer obnaša kot paličasti magnet, ki se z ohladitvijo v bližino absolutne ničle poravnajo. Včasih se poravnajo trije od štirih vogalov piramide in tako v centru ustvarijo severni oz. južni monopol. Polje ni povezano s fizičnim telesom, a se obnaša, kot naj bi se v teoriji obnašal monopol. Obstoj monopolov so znanstveniki dokazali na več načinov in obenem izmerili tudi gostoto energije njihovega magnetnega polja.

V člankih, ki sta objavljena v reviji Nature, so z nevtroni zaznavali verige atomov, poimenovane Diracove verige, ki so povezovale severni in južni monopol, obenem pa so obstoj v enem izmed člankov dokazali tudi z merjenjem toplote. Dodatno verodostojnost dokazov potrjuje tudi eden izmed neobjavljenih člankov, medtem ko v drugem neobjavljenem članku znanstveniki trdijo, da gostota energije magnetnega monopola znaša 4,6*10^-13 Joulov na Tesla meter. Po besedah Stevea Bramwella, ki je poleg slednjega članka soavtor tudi enega izmed člankov v reviji Nature ter je znanstvenik za materiale na Univerzi v Londonu, so dokazi za obstoj monopolov neizpodbitni, čeprav so med seboj oddaljeni zgolj 1 nanometer in jih je posledično zelo težko izolirati.