Na Lunini površini je voda. Pika.

Raziskovalci večih ameriških univerz so našli neposreden in trden dokaz, da se na Lunini površini nahaja voda. Svoja dognanja so pred dnevi objavili v znanstveni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences. Najdena voda sicer ni v tekočem stanju, pač pa se v obliki starodavnega ledu nahaja v senčnih predelih okoli kraterjev v bližini obeh polov našega edinega naravnega satelita.

Da voda tam obstaja, smo namreč doslej samo sumili in znanstveniki so se jo trudili najti s pomočjo analiz mineralov na Luninem površju in v njeni skorji, a brez oprijemljivih rezultatov. Na pomoč so prišli podatki s prve indijske lunarne sonde Chandrayaan-1, ki je tja poletela pred desetimi leti, s sabo pa je nosila Nasin instrument, imenovan M3 oz. Moon Mineralogy Mapper, s katerim je popisovala mineralno sestave in kemičnih lastnosti Lune. M3 je zaznal območja, ki so odlično odbijala infrardečo svetlobo, pri čemer pa so vpijala točno določeno količino sevanja, kar je znanstvenikom omogočilo, da so območja prepoznali kot led in ne vodo v tekočem ali plinastem stanju. Doslej so si znanstveniki to svetlobno reflektivnost razlagali z dobrimi odbojnimi lastnostmi prsti na Lunini površini.

Temperatura teh območij je sicer ves čas pod -163,15 stopinj Celzija, saj zaradi rahle nagnjenosti Lune na njeni osi tja nikoli ne posije sonce, posledično je tam sčasoma nabral led. Ker pa naj bi se satelit po tej osi vrtel šele dve ali tri milijarde let, so verjetno zelo stari tudi ledeni nanosi. Teh je več na južnem polu, kjer so bolj skoncentrirani, medtem ko so na severnem ledene površine tanjše in bolj razpršene.

Nasa je že napovedala, da bo lunarni led, njegova preteklost in integracija v tamkajšnje okolje, osrednja točka njihovih naslednjih raziskav. Voda na površini lune bi namreč lahko postala tudi dobrodošel vir za morebitne bodoče človeške odprave na naš satelit.