Domače branje: "Zamjatin, Jevgenij. 1920. Mi."

Predstavljajte si svet, v katerem vsemu in vsem vlada matematični razum. Vsak gib je le del (rešljive) enačbe. To je svet, ki ne pozna neskončnosti.

Zamjatin v romanu Mi opisuje ravno tak svet – Enotno državo. Kjer je razum postal temeljni, še več, edini mogoči princip državne ureditve. Kako je prebivalcem Enotne države to uspelo? Da bi sedli z Bogom za isto mizo, so se ogradili, dobesedno. Okrog in okrog ogromnega mesta, poimenovanega Enotna država, so po Dvestoletni Vojni zgradili gromozansko stekleno Zeleno steno, ki ločuje nerazumno od razumnega. Zakaj?

Najvažnejša naloga razuma je nenehno omejevanje neskončnosti. Človekovo spoznanje, ki ga usmerja razum, se vedno bolj širi tako, da spreminja neznano v znano; neznano, ki se razumsko ne da omejiti, se s prehajanjem v znano racionalno opredeljuje; neskončni zbir neznanih pojavov se zmanjšuje, končna vsota znanih pa narašča. Homo sapiens je le tedaj človek v pravem pomenu besede, kadar v njegovi slovnici ni nobenih vprašajev, pač pa samo klicaji, vejice in pike. Razumno urejeno življenje je matematično popolno življenje. Človek koraka po eni sami črti: to je "velika, božanska, natančna, razumna premica – najrazumnejša od vseh črt".

Enotna država je svet, v katerem je največji stari spomenik stare književnosti vozni red. Nadomestila ga je Plošča, ki natančno narekuje ritem življenja. "S šesterokolesno natančnostjo, ob eni in isti uri, eno in isto minuto – mi, milijoni, vstanemo, vsi kakor eden. Ob eni in isti uri začnemo delati, kot en sam milijon – in kot en sam milijon končamo." Posameznikova svoboda se podreja nesvobodi skupnosti.

Ureditev svobode je pogoj za "matematično-nezmotljivo srečo". Človekova svoboda je povezana s srečo po zakonu obrnjene sorazmernosti: čim bolj je človek svoboden, tem manj je srečen – in narobe. Šele v Enotni državi so spet odločili za srečo (nesvobodo). Zapiranje vase, uveljavljanje osebnih pravic in potreb, originalnost, so lastnosti, ki rušijo enotnost in nerazčlenjenost množice. Prebivalstvo živi "sredi prozornih, kakor iz iskrečega se zraka stkanih sten – ves čas živimo vsem na očeh, večno obliti s svetlobo. Nimamo kaj skrivati drug pred drugim. Poleg tega to tudi olajšuje težko in plemenito delo Varuhov. Sicer bi se lahko kdove kaj zgodilo. Morda se ravno čudna, neprozorna bivališča naših prednikov porajala tisto njihovo usmiljenja vredno kletno psihologijo. "Moj (sic!) dom – moja trdnjava" – le kako, da niso iztuhtali tega! "

In še, "že najmodrejši naši predniki so vedeli: vir pravice je – moč; pravica je funkcija moči. Imamo dve skledici na tehtnici: na eni je gram, na drugi – tona, na eni "jaz", na drugi "Mi", Enotna država. In mar ni jasno: misliti, da ima "jaz" lahko kakšne "pravice" do Države, misliti, da je lahko gram v ravnotežju s tono – je popolnoma eno in isto. Odtod – jasno sledi: toni – pravice, gramu – dolžnosti; in naravna pot od ničevosti k veličini je: pozabiti, da si – gram, in se občutiti kot milijonti delček tone".

Nekoč sta priložnost že imela Adam in Eva. Odločila sta se narobe, za svobodo.

Razmerja med "jaz" in "mi" lahko povzamejo takole:
Mi = nesvoboda = sreča = ponižnost = dobro = Bog;
jaz = svoboda =trpljenje = ponos = zlo = hudič.

In v takšnem svetu živi D-503, konstruktor, graditelj Integrala – mogočne steklene rakete. Z njo bodo zintegrirali neskončno enačbo vesolja. Dobrotnemu jarmu razuma bodo "podredili neznana bitja, ki živijo na drugih planetih – morda še vedno v divjem stanju svobode. Če ne bodo doumeli, da jim prinašamo matematično-nezmotljivo srečo, bo naša dolžnost, da jih prisilimo k temu. Prej kot z orožjem – pa bomo poskusili z besedo"

D-503 živi srečno. Do trenutka, ko prične ljubiti I-330. Ne "zato ker ljubiti", pač pa "kar tako ljubiti". In na tem mestu se zgodba začne.

Deloma povzeto po Bajt, Drago, 1975, v uvodni študiji k pričujočemu romanu, zbirka Sto romanov, Cankarjeva založba.