Domače branje: "Orwell, George. 1949. Tisoč devetsto štiriinosemdeset (1984)."

Ko sem roman prebral na začetku Gimnazije (v rosnih devetdesetih), se mi je zdelo, da smo za vedno obvarovani totalnega nadzora v militarističnih državah. Velmožje so imeli polna usta spoštovanja človekovih pravic, svobode, zasebnosti, nadzora nad močjo države. Enake zanosne besede smo lahko slišali tudi pri vzhodnih sosedih, ki so se izvili izpod težkega škornja nadzora željnih oblastnikov. Zastave svobode so plapolale v vsej svoji lepoti. Danes, v svetlem novem tisočletju, se zdi, da se vse bolj peljemo prav v tisto temno dobo, katera s(m)o premagali, predvsem pa skoraj že pozabili.

1984

Prebivalstvo Oceanije, ene od treh superdržav na zemlji, ki jo vodi Veliki Brat, je razdeljeno v tri neprehodne kaste, v vladajočo Ožjo Partijo, "srednji razred" oziroma Širšo Partijo, in Rajo (plebs, živali, drhal, Nerelevantni). Širša Partija in Raja trpita pomanjkanje osnovnih življenjskih dobrin, skoraj ničesar ni na zalogi. Tisto kar se lahko dobi, je obupne kvalitete. Nalezljive bolezni se širijo hitreje kot podgane. Oceanija je v večni vojni, zdaj z Evroazijo, zdaj z Eastazijo. Vojne za Sive cone – nepomembna ozemlja, ni mogoče dobiti, vse tri superdržave so približno enako močne. Mesta so po stotinah atomskih bomb v ruševinah in umazana, nihče se ne trudi z obnovo. Vsa razpoložljiva sredstva je treba žrtvovati za vojevanje. In za telekrane - ultimativno nadzorno sredstvo, ki je radio, televizija, nadzorna kamera in pozivnik hkrati. In za propagando, ki vzgaja v pravilno življenje in mišljenje. V Oceaniji je ljudi groza živeti.

Poleg veličastnih ruševin in umazanije je v Oceaniji moč opazovati samo še produkte silnega propagandnega stroja. Na vsaki ulici lahko prebivalci vidijo plakate z napisom:

VOJNA JE MIR
SVOBODA JE SUŽENJSTVO
NEVEDNOST JE MOČ.

Le da ne vedo, da je ključ do prave vsebine teh gesel v tem, da se jih bere v obratni smeri.

Vedo pa, da jih na vsakem koraku opazujejo, poslušajo, spremljajo in nadzirajo. Tako Miselna policija kot mimoidoči, sosedje in lastni otroci (ti so najbolj zagreti in zanesljivi ovaduhi). Mikrofoni so postavljeni celo v podeželskih gozdovih. Seks zaradi seksa ni zaželen, prakticira se samo za prokreacijo. Ljudstvo sprošča ustvarjen gnev v Dvominutnem sovraštvu, kjer se na vsa usta kričijo na slike zunanjega sovražnika iz vojne fronte in notranjega sovražnika, skrivnostnega voditelja Goldsteina, ki si, tako Ožja Partija, prizadeva zrušiti ljubljenega Velikega Brata in priti na čelo države.

V takem svetu živi Winston Smith, glavni protagonist knjige. Winston, član Širše Partije, je zaposlen na Ministrstvu resnice, kjer se ukvarja, kot ime pove, z Resnico. Njegova naloga je preteklost prilagajati sedanjosti: članke v starem časopisju prilagodi aktualnim dogajanjem v državi. Ne zato, ker bi imelo ministrstvo preveč časa in denarja, pač pa zaradi preproste ugotovitve oligarhov, da kdor nadzira preteklost, nadzira prihodnost. In kdor nadzira sedanjost, nadzira preteklost.

Če smo v Fahrenheit 451 spremljali junakov počasen prehod iz stanja popolnega zadovoljstva med upornike, Winston Smith, ta napaka v vzorcu, že v začetku dvomi v svet v katerem živi. Pomislite, piše dnevnik, včasih se mu vanj zapiše Dol z Velikim Bratom! In seksa Julijo.

Premakne se od zapisanih in komaj izrečenih besed k dejanjem. Skupaj z Julijo želi pristopiti k upornikom, h Goldsteinu, želi po najboljši moči pomagati pri zamenjavi oblasti, pri strmoglavljenju Velikega Brata. Zaveže se, da bo moril če bo treba., da bo dal svoje življenje, da bo sabotiral, izdal svojo domovino, goljufal, ponarejal, izsiljeval, razpečeval mamila, spodbujal prostitucijo. Pripravljenje otroku vreči kislino v obraz. Pripravljen je sebi vzeti življenje. Samo da pade Partija.

Prepozno spozna, da je sklenil pakt s svojim inkvizitorjem. Njegov upor se v sobi 101 konča. Najprej njegov krvnik doseže, da na srednjeveški natezovalnici v resnici misli, da je 2+2 enako 5. Strah pred dvema ogromnima podivjanima podganama, ki se v kletki pred njegovim obrazom bojujeta, katera si bo prej pot na svobodo utrla skozi njegovo glavo, je zanj preveč. Izda Julijo, tako ona izda njega.

Vendar je bilo v redu, vse je bilo v redu, boj je bil končan. Dosegel je zmago nad samim seboj. Ljubil je Velikega brata.