Domače branje: "Burgess, Anthony. 1962. Peklenska pomaranča"

Devetdeseta leta prejšnjega stoletja so v filmski svet prinesla nekaj nenavadnih likov -- skrajne negativce, ki so jih režiserji s pomočjo humorja in visoke kulture prikazali kot nadvse simpatične možakarje. Tarantinovi morilci iz Šunda ali kultivirani ljudožerec Dr. Hannibal Lecter med ubijanjem citirajo Biblijo, si privoščijo kozarček izbranega chiantija in s svojimi žrtvami krešejo duhovite dialoge. Estetizacija nasilju odvzame ostrino in ga naredi skoraj sprejemljivega, lepim, izobraženim in poduhovljenim likom pa ljudje bistveno raje odpuščajo kot tistim, ki jih je narava kaznovala z obrazom prestopnika.

Tudi Aleks, glavni junak Burgessovega romana Peklenska pomaranča (1962) je »lep« petnajstletnik. Ko se svojo tolpo klati po neimenovanem nočnem mestu, z baletnim korakom obrca brezdomca, posili neznanko na njenem domu in ubije starko, v ušesih pa mu poplesavajo takti klasične (predvsem Beethovnove) glasbe. Svojih dejanj nikoli ne pojasnjuje ali jih opravičuje, »ultra nasilje« je zanj enako samoumevno kot delovanje telesnih funkcij: prehranjevanje, spanje in izločanje. Aleks je nekakšen »clockwork orange«, natanko programiran mehanizem (clockwork), ki deluje povsem mehansko, njegovo obnašanje (dobro ali zlo) pa je odvisno od tega, kako je bil programiran in kdo ga je programiral.

Ko ga pajdaši izdajo in ga ujame policija, Aleks pristane v posebni poboljševalnici. Ker po dveh letih ne kaže nikakršne pripravljenosti na »izboljšanje«, ga podvržejo novi metodi (»reklamantnega tretmana«), s katero iz njega uspejo narediti »dobrega fanta«. Ta metoda je seveda spet le oblika programiranja, saj Alexu v dveh tednih nenehnega mučnega prikazovanja glasbe in filmskih prizorov uspejo vcepiti brezpogojni refleks, zaradi katerega mu postane ob vsaki misli na nasilje ali klasično glasbo neznosno slabo. Skratka, preprogramirajo ga v duhu visokih etičnih in moralnih vrednot, kakršne bi moral živeti idealni državljan.

Burgess zato z Aleksom ne uvede le nasilnega esteta, iz katerega so se navdihovali številni filmski ustvarjalci. Opozori tudi na večno prisotno željo oblasti, da bi mogla svojim podanikom – seveda z najboljšimi nameni – odprogramirati nespodobne želje: naj bo to nasilje ali celo izrazitejši individualizem, iz katerega se poraja kritika. V Burgessovi konformistični in mehanski prihodnosti bodo zato sprejemljivi le državno vodeni robotki.