Emacs je star petdeset let

Legendarni urejevalnik besedil Emacs je ta mesec dopolnil častitljivih petdeset let. Rodil se je iz nuje, saj je pisanje čedalje večjih količin programske kode postajalo neobvladljivo. Čisto prvi računalniki takoj po vojni niso imeli klasične kode, temveč so jih "programirali" fizično z nastavljanjem povezav. Kmalu zatem so inženirji na MIT-u programe za računalnike pisali na luknjane kartice, kasneje pa v urejevalnikih vrstic, vrstico po vrstico. Ker urejevalnikov besedil, kot jih poznamo danes, še ni bilo, je moral nekdo napisati prvega. Tako je leta 1976 na MIT-u nastal EMACS.

Začel se je kot TECO (Tape Editor and Corrector), ki ga je leta 1962 za legendarni PDP-1 napisal Dan Murphy. Ukazi so bili kar črke: I je vstavila znak, D ga je pobrisal. Carl Mikkelsen je leta 1971 napisal Control-R kot dodatek zanj, ki je na zaslonu sproti prikazoval spremembe v datoteki. Tako ni bilo treba ob vsaki spremembi ponovno izpisati cele vrstice, saj smo jih na zaslonu sproti videli več. Richard Stallman ga je nato nadgradil tako, da je imela vsaka tipka svojo funkcijo. Kmalu so v laboratoriju na MIT-u začeli dodajati funkcije, zato so Guy Steele, David Moon in Richard Stallman hitro ugotovili, da bo potrebna standardizacija. Uvedli so standardne kombinacije tipk, denimo Meta-F za premik za eno besedo v desno, Meta-B za premik nazaj in podobno. Rezultat so poimenovali Editor Macros oziroma EMACS.

EMACS je tudi neveščim uporabnikom omogočal urejanje besedil. Stallman ga je distribuiral brezplačno, poslati mu je bilo treba le magnetni trak in kuverto z znamko. Uporabnike je pozival, naj morebitne izboljšave vrnejo v skupnost, kar danes poznamo pod pojmom odpta koda. Ko je Stallman začel projekt GNU, je bil GNU Emacs ena prvih aplikacij. In GNU Emacs še danes teče na Unixu, Linuxu, macOS, Windows in drugod.