Ozonska luknja se še dalje krči

Eden največjih uspehov prizadevanj za reševanje okoljskih težav ostaja montrealski protokol, ki je sprva ustavil širjenje ozonske luknje, kasneje pa omogočil obnavljanje ozonske plasti. Luknja, ki se še pojavlja, je precej manjša kot v minulem stoletju. Letos je še posebej majhna.

NASA in NOAA ugotavljata, da je letošnja ozonska luknja peta najmanjša po letu 1992, ko so se začele uporabljati določbe montrealskega protokola. Septembra in v začetku oktobra, ko je ozonska luknja praviloma največja, se je v povprečju raztezala na 18,7 milijona kvadratnih kilometrov nad južnim polom. Tudi časovno je čedalje bolj omejena, saj se pojavlja kasneje in izginja prej. Razmere so bile najhujše ob koncu stoletja in v prvih letih tega tisočletja.

Letos je bil njen največji enodnevni obseg 30 odstotkov manjši kot leta 2006, ko je merila 26,6 milijona kvadratnih kilometrov. Znižujejo se tudi koncentracije onesnažil, ki razgrajujejo ozonsko plast. Teh je bilo največ leta 2000.