Katastrofa, ki smo jo odvrnili

V 70. letih minulega stoletja so raziskovalci ugotovili, da lahko klorofluoroogljiki (CFC) v ozračju ostanejo dovolj dolgo, da se prebijejo v stratosfero. Tam lahko klorovi atomi, ki nastajajo ob razpadanju zaradi ultravijolične svetlobe, reagirajo z ozonom in ga katalitično razgrajujejo, sta ugotavljala Frank Sherwood Rowland in Mario Molina. Da lahko klor razkraja ozon, ni bila nova ugotovit, je bila pa povezana CFC-jev s tem pojavom docela nepričakovana. Rowland, Molina in Paul Crutzen so za odkritje leta 1995 prejeli tudi Nobelovo nagrado za kemijo.

Rowland-Molinova hipoteza je bil nekaj časa predmet debat, ker so zlasti lobisti iz industrije glasno trdili, da gre za teorijo, nedokazane trditve, neumnosti. A njun članek je sprožil obsežne raziskave, ki jih je množično podprl ameriški proračun. Že let 1976 je bila teorija potrjena, leta 1985 pa so nad Antarktiko dejansko odkrili izjemno znižanje koncentracije ozona. Ozonska luknja ni bil teoretični konstrukt, temveč resničnost. Svetu je grozilo, da se bo dobesedno scvrl.

O ozonski luknji se danes skorajda ne govori več, ker je skorajda več ni. Najnovejše poročilo Združenih narodov, ki so ga predstavili danes, potrjuje, da se celjenje rane odvija po načrtih in da čez štiri desetletja od ozonske luknje ne bo ostalo nič več. Ozonska plast se bo obnovila. Gre za redno poročilo, ki ga posebni odbor za ozonsko luknjo pripravi vsako četrto leto. V najnovejši verziji ocenjujejo, da se bo do leta 2066 ozonska plast povsem obnovila nad Antarktiko, nad Severnim tečajem pa že do leta 2045. Drugod so težave manjše in bo ozonska plast že leta 2040 v enakem obsegu kot pred letom 1980.

Ozonska luknja se ni začela celiti sam od sebe. Zgodba o ozonski luknji je največji uspeh znanosti v kompleksnem in političnem svetu, saj je od odkritja problema do sprejeta protokola za rešitev problema minilo zgolj 13 let. Leta 1987 je bil podpisan montrealski protokol, ki je prepovedal uporabo klorofluoroogljikov. Do danes je protokol podpisalo 198 partnerjev, med drugim vse države članice Združenih narodov in Evropska unija. To je bil prvi dogovor v zgodovini Združenih narodov, ki so ga podpisale čisto vse države. Od leta 1989 je uporaba CFC-jev prepovedana in že leta 2000 se je ozonska luknja začela odpravljati.

Hkrati so z montrealskim protokolom pomagati tudi proti globalnemu segrevanju. Prepovedane substance so bile tudi močni toplogredni plini. Ocenjujejo, da so z njihovo prepovedjo preprečili ogretje Zemlje še za eno stopnji. Žal tako enotnega pristopa h katerikoli globalni grožnji, kot je bil montrealski protokol, kasneje ni bilo več nikoli. Na zelo dobrem drugem mestu se je znašel kjotski protokol.