Nemška znanost ima problem

Nemški akademski sistem ima veliko težavo. Še zdaleč ni edini s to težavo, je pa zaradi specifičnosti tamkajšnjih zakonodaje in družbe med hujšimi, dasiravno niso imune niti druge države. Na nemških univerzah in inštitutih je preveč ustrahovanja, maltretiranja in trpinčenja mlajših zaposlenih, ki si ga privoščijo starejši profesorji s stalnimi pogodbami. Šele v zadnjih letih se v javnosti pojavljajo pričevanja, ki imajo tudi prve pozitivne posledice.

Običajni raziskovalni laboratorij ima strogo hierarhično zgradbo. Na vrhu je profesor s stalno profesuro in pogodbo za nedoločen čas, ki je - zlasti ko s projekti prinaša veliko denarja - praktično nedotakljiv. Pod njim so mlajši vodje raziskovalnih skupin, ki so jim podrejeni mlajši docenti, podoktorski raziskovalci in doktorski študentje. Vse mlajše kategorije imajo v Nemčiji kratke pogodbe za določen čas, največ nekaj let, medtem ko imajo doktorski študentje običajno celo pogodbe za nepopolni delovni čas. Niso redkost niti 50-odstotne zaposlitve.

Asimetrija moči je izjemna, nekateri profesorji pa to močno izkoriščajo. Neprimerno vedenje sega od nerazumnih zahtev po produktivnosti do verbalnega in v skrajnih primerih tudi fizičnega trpinčenja. Kakršenkoli upor pomeni izgubo zaposlitve brez priporočilnega pisma, včasih tudi negativne reference ostalim kolegom na raziskovalnem področju, kar otežuje drugo zaposlitev. V Nature so pripravili daljši prispevek o tej problematiki, Deutsche Welle je raziskovalni prispevek o tem pripravil marca. Še zlasti so v podrejenem položaju ženske in raziskovalci iz drugih držav, katerih vizumi so odvisni od zaposlitve.

Šele v zadnjih letih se vzpostavljajo mehanizmi, organi in skupine za reševanje tega problema in pomoč žrtvam. Netzwerk Nachhaltige Wissenschaft so ustanovili natanko pred letom dni, ki si prizadeva za strukturne reforme, ki bo zaščitile mlade akademike brez stalnih pogodb. Trenutni postopki so namreč grozljivo počasni, v vseh primerih pa se morajo žrtev poimensko izpostaviti, ker nemška delovna zakonodaja ne dovoljuje, da bi anonimne obtožbe koga stale zaposlitve. Ko je leta 2023 profesor na göttingenski univerzi izgubil zaposlitev zaradi več fizičnih napadov na vietnamskega doktorskega študenta, ne smemo pozabiti, da se je to dogajalo leta 2017! Šest let je trajalo, da je univerza uspela prekiniti zaposlitev profesorju. Nemški profesorji imajo status uradnikov s pogodbami za nedoločen čas, zato so praktično nedotakljivi. Odločajo o vsem, kar se dogaja v njihovem oddelku, še najbolj pa to občutijo doktorski študentje. Ne glede na rezultate imajo profesorji zadnjo besedo pri oceni in zagovoru, ki se lahko vleče tudi leta. Po drugi strani nemški doktorski študentje nimajo štiriletnih pogodb, temveč lahko tudi krajše. Kasneje se morajo znajti po svoje, da dokončajo doktorat.

Poročilo o nadlegovanju v nemškem akademskem svetu, ki je bilo objavljeno leta 2023, razkriva okostenelo hierarhijo in odsotnost nadzornih mehanizmov. Sistemi za prijavo neprimernega ravnanja zaradi kadrovske podhranjenosti in moči profesorjev ne delujejo, v večini primerov pa si žrtev ne upajo prijaviti nepravilnosti. Raziskava iz leta 2024 pa je pokazala, da je 23 odstotkov sodelujočih v njej občutilo zlorabo moči v zadnjih dveh letih, 39 odstotkov pa vsaj enkrat v življenju. Število pritožb na Odbor za integriteto v znanosti (Obmudsgremium) se je kljub oviram pri prijavi nepravilnosti povečalo s 87 leta 2016 na 262 lani. Ta odbor sicer obravnava le nepravilnosti s področja integritete, kot je kraja avtorstev, ne pa tudi povsem neakademskih kršitev, kot je spolno nadlegovanje ali verbalno nasilje.

Kljub črni sliki se situacija počasi izboljšuje. Pojavljajo se zahteve, naj se kratkoročne pogodbe podaljšajo. Organizacije, kakršna je Netzwerk Nachhaltige Wissenschaft, pritiskajo tudi na financerje znanosti, da uvedejo nadzor in prijave kršitev vzamejo resno. Največ pa je odvisno od univerz, ki lahko same storijo največ, a jim pogosto obstoječe stanje vsaj potiho ustreza.

Tudi slovenska znanost ni brez težav.