Vse je znano: Dias o superprevodnosti zavajal in lagal

Javno je postalo poročilo univerze v Rochestru o prestopkih nesojenega kralja superprevodnosti Range Diasa, ki je minula leta žel pozornost javnosti z objavami znanstvenih člankov o superprevodnosti pri sobni temperaturi, a so bili naposled vsi umaknjeni. Sprva je kazalo, da bo poročilo ostalo zakopano v arhivih, a ker predstavlja enega izmed dokazov v sodnem postopku, ki ga je Dias sprožil proti univerzi, je sedaj javno. Vseh 124 strani je vrednih branja, povzetek pa kaže na presenetljivo raven goljufanja, ki si jo je privoščil Dias.

Preiskava je trajala 10 mesecev, izvedli pa so jo Marius Millot in Peter Celliers iz Lawrence Livermore National Laboratoryja in Marcus D. Knudson iz Sandia National Laboratories. Čeprav preiskovalci niso strokovnjaki za ožje področje superprevodnosti, dva pa sta celo letos objavila en članek z Diasom, je poročilo izjemno podrobno, natančno, obsežno in kakovostno. Raziskovalna srenja je poročilo sprejela z olajšanjem, saj je odkrito opisalo dogajanje, in z nejevero, da je kaj takšnega sploh mogoče. Preiskovalci so govorili z 10 vpletenimi ljudmi, vpogledali v elektronsko pošto in elektronske nosilce podatkov ter se več kot 50-krat sestali. Rezultati so za Diasa uničujoči, a ne priznašajo niti univerzi.

Ta je v preteklosti dvakrat že izvedla preliminarni preizkus, a so sodelovali notranji raziskovalci, ki so vsakokrat ugotovili, da ni razlogov za podrobnejšo preiskavo Diasovih dejanj. Poročilo sedaj neizpodbitno ugotavlja, da je Dias namerno zavajal soavtorje, študente, nadrejene, urednike in recenzente. Na univerzi v Rochestru je ekipi trdil, da so podatki z UNLV, tam je zagotavljal obratno. Ves čas se je izmikal predložitvi surovih podatkov z merilnih instrumentov, ki jih ni posredoval niti sodelavcem, niti urednikov v reviji niti preiskovalcem. Podatke o magnetni susceptibilnosti za članek v Nature si je izmislil, kasneje je kazal ponarejene surove podatke. V članku v reviji Physical Review Letters je vzel meritve vzorca iz svojega doktorskega dela in jih predstavil kot meritve za nek popolnoma drugačen vzorec. Ključne podatke, s katerimi naj bi izkazoval Meissnerjev efekt in s tem potrdil superprevodnost, pa je preprosto prezrcalil in pokazal ravno nasprotno od meritev. Neredko je izločal neželene meritve in selektivno prikazoval rezultate. Brskanje po preteklosti pa pokaže, da je nečastnost njegova značajska lastnost. Celo doktorsko disertacijo je v 20 odstotkih prepisal, večkrat pa je objavljal iste skice in stavke v prijavah na projekte in člankih. Preiskava je ugotovila, da so preostali soavtorji - torej tudi doktorski študentje - v resnici njegove žrtve, saj za njegovo ravnanje niso vedeli.

Dias je dobil poročil v pregled decembra lani in se je nanj tudi odzval. A namesto protiargumentov ali pa kar surovih podatkov je spet ponudil - prazno in dolgo besedičenje. Univerza sedaj skuša odpustiti Diasa, ki mu pogodba poteče konec prihodnjega študijskega leta, Dias pa jo toži, ker so mu lani avgusta odvzeli vse študente. S tem pa je svetu odprl tudi uničujoče poročilo.