Nagrada v spomin Alfreda Nobela za ekonomijo 2024

Danes so v Stockholmu razglasili še prejemnike nagrade za ekonomijo, ki jo v spomin Alfreda Nobela podeljuje švedska centralna banka. Nagrado bodo prejeli Daron Acemoglu in Simon Johnson z MIT-a ter James A. Robinson s chicaške univerze, ker so raziskali, kako nastajajo inštitucije in nato vplivajo na blaginjo držav.

Meritve kažejo, da se prepad med bogatimi in revnimi državami ne zmanjšuje. V povprečju je petina najbogatejših držav 30-krat bogatejših od spodnje petine. Razlike med bogatimi in revnimi državami so mnogotere, med njimi pa je tudi ustroj in delovanje inštitucij. Letošnji nagrajenci so proučevali, ali je to vzrok ali posledica. Ugotavljali so, kako vzpostavitev inštitucij še v času evropske kolonizacije korelira z umrljivostjo in težavnostjo kolonizacije. Eno izmed mest, ki so ga proučevali, je Nogales na ameriško-mehiški meji.

Meja deli mesto na dve polovici, ki se močno razlikujeta, tako po pričakovani življenjski dobi kot tudi bogastvu prebivalstva in zaščiti lastnine. Razlik je precej, a hkrati tudi podobnosti, saj imata obe polovici enako kulturo, poreklo prebivalstva, podnebje in številne druge dejavnike. Razlikujeta pa se v inštitucijah. Severni del mesta je vpet v ameriški politični in ekonomski sistem, južni pa v mehiškega. Podobnih primerov je precej.

Inštitucije, ki so bile vzpostavljene ob kolonizaciji, so bile odvisne od pogojev. Kjer je bilo kolonizatorjev številčno malo, praviloma ob obsežni staroselski populaciji, so vzniknile drugačne inštitucije kot v krajih, kjer je bilo kolonizatorjev veliko zaradi šibkega odpora staroselcev. V prvem primeru so bile inštitucije vzpostavljene z namenom izkoriščanja lokalnega prebivalstva, v drugem primeru pa so morale inštitucije vzpodbujati delo priseljencev, za kar so bili ključni pravični sistem, svoboščine in prosto gospodarstvo. To je močno vplivalo na nadaljnji razvoj, kar se danes kaže kot velike razlike v bogastvu in blaginji.

V praksi to pomeni, da so bogata območja izpred 500 let, ki so bila kasneje podjarmljena, danes revnejša od tedaj revnejših in slabše razvitih. Mehika je bila pred prihodom Evropejcev bistveno razvitejša, bogatejša in bolj urbanizirana od severnih predelov kontinenta, medtem ko je danes ravno obratno. Področja, kjer kolonizacije ni bilo, podobnega obrata niso bila deležna. Tam so bogati predeli postali še bogatejši. Obrat je posledica industrijske revolucije, ki je omogočila kolonizacijo od zunaj. Industrijska revolucija pa je lahko svoje prednosti prinesla le v krajih, kjer so inštitucije omogočile razdelitev teh koristi širši skupini prebivalstva.

A iz te pasti je vendarle možno pobegniti, so pokazali letošnji nagrajenci. Inštitucije imajo sicer dolgo življenjsko dobo, niso pa večne. V nekaterih primerih se je sistem spremenil iz nedemokratičnega v demokratičnega, kar so letošnji nagrajenci razložili s tremi ključnimi predpostavkami. Prvič, med vladajočo elito in večinskim prebivalstvom mora obstajati konflikt o delitvi ustvarjenega. Večinsko prebivalstvo ima moč zaradi množičnosti, ki se še posebej izkaže med mirnimi protesti, ki se jih navadno udeleži več ljudi kakor nasilnih. Elite imajo v nekaterih primerih edino možnost, da izvršno oblast predajo množici - uvedejo demokratični sistem. Ekonomske reforme, ki jih obljublja elita, namreč niso prepričljive, saj prebivalstvo dobro ve, da lahko kadarkoli prekličejo ali razveljavijo uvedbo reform.