Nagrada v spomin Alfreda Nobela za ekonomijo 2019

Znani so vsi letošnji Nobelovi nagrajenci, in sicer jih bo letos zaradi dveh nagrad za književnost več kot običajno. Danes pa so razglasili še prejemnike sorodne nagrade v spomin Alfreda Nobela za ekonomijo, ki jo podeljujejo po predlogu švedske centralne banke. Nagrade se bodo letos razveselili indijski ekonomist Abhijit Banerjee, francoska ekonomistka Esther Duflo (oba MIT) in ameriški ekonomist Michael Kremer (Harvard). Nagrado prejmejo eksperimentalni pristop v boju proti svetovni revščini. Esther Duflo je šele druga ženska, ki je dobila nagrado za ekonomijo.

Z letošnjo nagrado želijo pripoznati pomen vojne proti revščini, ki jo kljub drugačnemu vtisu v zadnjih desetletjih dobivamo. Od leta 1995 do lani se je ekonomski standard najrevnejših držav na svetu podvojil (merjeno v BDP), umrljivost otrok se je prepolovila, delež otrok, ki hodijo v šolo, pa je zrasel s 56 na 80 odstotkov. A še vedno več kot 700 milijonov ljudi živi v absolutni revščini, letno zaradi ozdravljivih bolezni umre pet milijonov otrok, mlajših od pet let, in polovica vseh otrok na svetu konča izobraževanje s pomanjkljivo pismenostjo in računstvom.

Letošnji nagrajenci so v boju proti revščini pokazali, da lahko globalni problem zreduciramo na vrsto manjših, natančnih vprašanj na ravni posameznika ali skupine, na katera lahko najdemo odgovore z eksperimentom. Na primer: že dlje časa vemo, da se produktivnost prebivalstva med državami zelo razlikuje. Abhijit Banerjee in Esther Duflo pa sta bila pozorna na dejstvo, da so velike razlike v produktivnosti tudi znotraj države. Nizka povprečna produktivnost je posledica dejstva, da nekateri posamezniki in podjetja zaostajajo. Toda kaj je razlog? Pomanjkanje sredstev, slabe politike ali dejstvo, da ljudje težko investirajo povsem racionalno? Letošnji nagrajenci so razvili metode, ki pomagajo iskati odgovore na tovrstna vprašanja. Preizkušali jih niso le v učilnicah in kabinetih, temveč so jih šli preverit na teren.

Michael Kremer je s sodelavci v 90. letih raziskoval, kako bi najučinkoviteje in najceneje izboljšal rezultate šolanja. Bi učenci potrebovali več učbenikov? Bi pomagali brezplačni obroki? Kaj tretjega? Z nevladnimi organizacijami so v Keniji izvedli kopico eksperimentov. Razlog, da je treba izvajati eksperimente, je dejstvo, da svet ni preprost. Šole, ki se razlikujejo v uporabi učbenikov, se razlikujejo še po številnih drugih značilnostih, zato so primerjave težke in negotove. Eksperimenti na terenu, kjer šole razdelijo v skupine po naključju, so zato boljši način pridobivanja odgovorov. Šolam so razdelili različne pripomočke (učbenike, obroke ...) in primerjali rezultate. Ugotovili so, da nič od tega ne pomaga. Težava je v tem, da poučevanje ni prilagojeno potrebam učencev. Banerjee in Duflova sta v dveh mestih v Indiji raziskovala programe tutorstva. Ugotovila sta, da najbolj koristi, če pomagamo najšibkejšim učencem.

Letošnji nagrajenci niso dobili nagrade zgolj zato, ker so pokazali, kaj je pomembno pri izobraževanju. Njihov ključni prispevek je v razvoju metode. Njihovi eksperimenti so imeli notranjo veljavnost. Odlikovalo jih je dvoje: prvič, udeleženci so sprejeli odločitve v vsakodnevnem življenju, tako v kontrolni kakor preiskovani skupini; drugič, niso raziskovali le, ali nek pristop deluje, temveč zakaj. Rezultate, ki so jih dobili, je bilo moč posplošiti, ker so imeli tudi zunanjo veljavnost.

Konkretno, na primeru odpravljanja revščine, pa danes vemo, zakaj je izobraževanje v državah v razvoju problem. Učni načrti in način poučevanja ne ustrezajo potrebam učencev, veliko je odsotnosti, šole so šibke inštitucije. Pokazali so, da je ključna pomoč najšibkejšim učencem, ker to prinaša kratkoročne in srednjeročne pozitivne vplive. Pokazali so tudi, da se učitelji bolj trudijo, če imajo pogodbe za določen čas, ki se obnovijo v primeru uspeha učencev. Po drugi strani pa število učencev na učitelja ni imelo velikega vpliva na kakovost znanja.

Drugi primer je zdravstvo. Kremer in sodelavci so raziskovali, koliko bi morali zaračunati zanj. Ko so raziskovali vpliv cene zdravila proti parazitom, je 75 odstotkov staršev dalo zdravilo bolnim otrokom, če je bilo zastonj, in le 18 odstotkov, če je stalo en dolar. Tudi druge raziskave so pokazale isto: revni ljudje so izjemno občutljivi na ceno tudi pri tako pomembni dobrini, kot je zdravstvo. Cepljenje je v nerazvitem svetu problem. Ko so uvedli mobilne klinike, se je stopnja precepljenosti povišala s 6 na 18 odstotkov. Toda, ko so ob cepljenju dali še vrečo leče, se je stopnja dvignila na 39 odstotkov. To je v resnici znižalo stroške cepljenja na bolnika, ker imajo klinike visoke fiksne stroške.

Podobnih primerov je še več (mikrokrediti itd.). Letošnji nagrajenci so razvili metode, ki omogočajo preverjanje hipotez na terenu, in sicer na način, ki izkoreninja revščino.