Nagrada v spomin Alfreda Nobela za ekonomijo 2018

Letošnja razglasitev Nobelovih nagrad se končuje z razglasitvijo prejemnikov nagrade za dosežke v ekonomiji, ki jo švedska centralna banka podeljuje od leta 1969. Letos jo prejmeta ameriška ekonomista William D. Nordhaus in Paul M. Romer, ker sta v gospodarsko rast vkomponirala inovacije in podnebje. Ukvarjala sta se z vprašanjem dolgoročne in trajnostne rasti ter proučevala vzroke in posledice tehnoloških inovacij in podnebnih sprememb.

Nordhaus je magistriral na Yalu ter doktoriral na MIT-u. Večji del svoje kariere je bil profesor na Yalu, vmes pa je v času Carterjeve administracije vodil Svet ekonomskih svetovalcev (1977-1979) ter bostonsko podružnico ameriške centralne banke (2014-2015). Raziskovalno se je ukvarjal z vključitvijo podnebnih sprememb v markoekonomske analize. Romer je diplomiral in doktoriral na Univerzi v Chicagu, podoktorsko pa se je izpopolnjeval na MIT-u. Kasneje je predaval na Berkeleyju, chicaški univerzi, v Rochestru in v Šanghaju. Leta 2001 je začasno zapustil akademijo, v zadnjih dveh letih pa je bil glavni ekonomist Svetovne banke. Raziskuje tehnološke inovacije in njihovo vpeljavo v makroekonomske analize.

Ekonomija v svojem bistvu raziskuje omejene vire. Omejitve odsevajo naravo in raven človeškega znanja, saj narava postavlja pogoje, v katerih živimo, znanje pa omejuje naše sposobnosti prilagajanja na te pogoje. Letošnja nagrajenca sta raziskovala, kako trgi in obnašanje ekonomskih akterjev vplivajo na naravo in naše znanje. Običajno so raziskave šle v obratni smeri, Romer in Nordhaus pa sta razvila orodja tudi za raziskave vpliva na okolje in tehnološki razvoj.

V zadnjem stoletju je svetovno gospodarstvo raslo z izjemnim tempom, ki v zgodovini nima primere. Običajno ekonomisti to razlagajo s tehnološkimi inovacijami, ki so omogočile gospodarsko rast. Romer pa je raziskoval teorijo endogene rasti, pri kateri je tehnološki napredek posledica namerne aktivnosti. Drugače povedano: trg je ustvaril pogoje za nove profitabilne ideje in ne obratno.

Romer je proučeval, zakaj ni korelacije med standardom v posameznih državah in gospodarsko rastjo. Model Solowa predvideva, da bodo manj razvita gospodarstva rasla hitreje in ujela razvita gospodarstva, kar pa se ne zgodi. Nekatera res rastejo hitro, druga pa ne. Podobno velja za zelo razvita gospodarstva. Romer je ugotovil, da sam trg omogoča ustvarjanje novih idej in tehnoloških prebojev, kar vodi do gospodarske rasti. Dobrine je razdelil v dveh dimenzijah: v rivalske in nerivalske, izključevalne in odprte. Rivalske dobrine so takšne, ki jih ne moremo hkrati uporabljati na več mesti - stroj ali izurjen inženir. Nerivalske so na primer GPS ali programska oprema, ki jih lahko sočasno uporablja več ljudi. Podobno so izključevalne dobrine tiste, kjer lahko posamezne uporabnike arbitrarno izključimo (patenti, šifriranje), pri odprtih pa to ni mogoče (Pitagorov izrek). Romer je pokazal, da rast, ki temelji na idejah namesto fizičnem kapitalu, ne trpi zaradi čedalje manjših donosov (diminishing returns). Da pa ohranimo visok nivo inovacij, mora intervenirati država, ki po eni strani zagotavlja delni monopol (patenti), po drugi strani pa je financiranje raziskav in razvoja, ki ga izvaja nereguliran prosti trg, premalo. Prosti trg nezadostno vlaga v raziskave in razvoj, ker rezultatov ne more tržiti, saj koristijo celotni družbi (in jih lahko monetizira vsakdo) in ne izključno podjetju.

Nordhaus pa je v 70. letih začel raziskovati, kakšne vplive imajo podobne spremembe zaradi uporabe fosilnih goriv na gospodarstvo. Zanimalo ga je, kako podnebje vpliva na človeške aktivnosti in obratno. Bil je med prvimi, ki niso upoštevali zgolj vpliva okolja na človeško aktivnost, temveč so pogledali, ali človeška aktivnost vpliva na okolje. Ustvaril je prve preproste in dinamične modele, ki so kvantitativno napovedali součinkovanje gospodarstva in podnebja. Njegovi integrirani modeli (integrated assessment models) imajo tri module: kroženje ogljika, podnebje in gospodarska rast. Skupaj tvorijo preprost, a dinamičen model sveta. Nordhausove raziskave kažejo, da je najučinkovitejša shema za omejitev emisij toplogrednih plinov svetovni sistem ogljičnega davka. To v resnici ni nič novega, saj je že v 20. letih minulega stoletja britanski ekonomist A.C. Pigou predlagal, da onesnaževalec plača za škodo, ki jih imajo njegova dejanja na družbo.

Kot sta ugotovila oba letošnja nagrajenca, so tako tehnologija kakor podnebne spremembe eksternalije, ki imajo globalni in dolgoročni vpliv na gospodarstvo. Ker so globalni trgi nepopolni, trgi nepopolni in interesi igralcev niso v skladu z družbenimi, je državna intervencija nujna, sta še pokazala. Prosti trg namreč premalo vlaga v znanost in raziskave ter ne upošteva posledic na okolje; oboje ima dolgoročno negativne posledice na družbo, zato mora vstopiti država.

Nagrade za ekonomijo v svoji oporoki ni vzpostavil Alfred Nobel, zato se ne imenuje Nobelova nagrada, temveč nagrada v njegov spomin. S tem je letošnji seznam nagrajencev dokončen, čeprav ni popoln. Zaradi škandala Arnault je namreč odstopilo pet članov Švedske akademije. Ta se je zato odločila, da letos nagrade za književnost ne bo podelila, temveč bodo prihodnje leto razglasili dva prejemnika.