SpaceX pri četrtem poletu Starshipa uspešno simuliral mehki pristanek

Ljubiteljem vesoljskih poletov so pri SpaceXu v četrtek popoldne pripravili prav posebno predstavo, kajti četrti preizkusni polet celovite rakete Starship je postregel s trilerjem, ki še lep čas ne bo pozabljen.

Preizkusni poleti polne različice rakete Starship, ki jo sestavljata istoimensko vesoljsko plovilo in pa njegova nosilna raketa Super Heavy, so vselej razburljiva paša za oči. Kot vemo, pri SpaceXu k raketnemu inženiringu pristopajo na načine, ob katerih bi starejše Nasine strokovnjake udarila kap, saj dajejo prednost hitrosti preizkušanja pred varnostjo in zanesljivostjo, kar botruje stalnim ognjenim kroglam, predvajanim v prenosih v stvarnem času. Za četrti preizkusni polet so se denimo odločili odstraniti dve od ploščic toplotnega ščita na Starshipu in za povrh eno zamenjati s tanjšo, da bi tako pridobili več podatkov o občutljivosti plovila na tovrstne defekte. Do sedaj se jim je ta strategija kar obrestovala; čeprav je prvi polet neslavno grdo poškodoval izstrelišče in končal v ognjenih zubljih še pred ločitvijo nosilne rakete in plovila, so odtlej z vsakim naslednjim beležili stalen napredek.

To se je zgodilo tudi v četrto, čeprav je usoda odprave vmes visela na presneto tanki nitki. Raketa se je z izstrelišča v teksaški Boca Chici pognala v četrtek, ob 14.50 popoldne po našem času. Začetek poleta ni minil povsem brez napak, saj je eden od motorjev Raptor kmalu odpovedal, toda ostalih 32 je poskrbelo, da misija ni bila v nevarnosti. Po tako imenovani vroči ločitvi Starshipa od Super Heavyja je nosilna raketa v loku poletela do višine 100 kilometrov in se usmerila nazaj proti površju. Sledil je prvi od novih mejnikov, kajti Super Heavy je odvrgel težak spojni obroč (hot-stage ring), s katerim je bil pričvrščen na plovilo, s čimer je spremenil težišče, da je bil pri pustu bolj stabilen. Prijem so "na horuk" iznašli v zadnjih mesecih in z njim skušali odpraviti težave s stabilnostjo, ki so botrovale uničenju rakete pri prejšnjem testu. Zamisel je očitno delovala, kajti Super Heavy se je z 12 motorji približno sedem minut in pol po vzletu mehko spustil v morje Mehiškega zaliva.

Toda prava drama je gledalce spletnega prenosa šele čakala. Starship je najprej mirno dosegel hitrost blizu orbitalni in se 47 minut po vzletu usmeril nazaj proti tlom, s ciljem nadzorovanega pristanka. Da vse ne bo šlo po maslu, je postalo jasno na slabih 60 km višine, ko je odletela prva od zaščitnih keramičnih ploščic na spoju trupa z zakrilcem. Toda kar bi starejša vesoljska plovila že obsodilo na kruto smrt, tokrat Starshipu ni prišlo do živega in gledalci so zaprepadeno opazovali, kako je plovilo nadaljevalo pot v enem (velikem) kosu, navzlic temu, da je material vztrajno odpadal in se je pod kožo pričela kazati ogrodna struktura zakrilca. Brez dvoma prizor, ki se bo zapisal v anale vesoljskega inženiringa in ki je pretežno posledica dejstva, da je Starship napravljen iz jekla in ne aluminija. Plovilo je kalvarijo dejansko preživelo v dovolj dobrem stanju, da se je uspelo nad površjem postaviti v pokončni položaj in kot raketa pred njim simulirati mehak pristanek na vodi Indijskega oceana.

S tem so konstruktorji hkrati poskrbeli za nepozaben prenos, kakor tudi bistven napredek projekta. Toda do končnega uspeha jih kljub temu loči še veliko truda. Raketo Super Heavy namreč nameravajo ob pristankih loviti z napravo na izstrelilnem stolpu in ne vemo še, kako natančna je bila tokrat pri ciljanju točke na tleh. Tudi s ščitom na samem plovilu bo očitno še dosti dela. Peti preizkus bi lahko izvedli že v roku dveh mesecev.