Novi uspehi v presaditvah prašičjih organov v človeka

Ameriški strokovnjaki so v živega človeka prvič uspešno presadili prašičjo ledvico, medtem ko so kitajski v klinično mrtvo osebo za 10 dni presadili prašičja jetra.

Starajoče se prebivalstvo v razvitih deželah potrebuje vse več organov za presaditve, kar povzroča vse bolj preteč primanjkljaj organov, ki so na voljo. Potencialno rešitev - vsaj dokler ne bomo znali takšnih delov telesa obnavljati ali izdelovati iz ničle - predstavljajo ksenotransplantacije, presaditve živalskih organov. Področje v zadnjih letih beleži bliskovit napredek, katerega trenutni vrhunec je presaditev prašičjega srca v živega človeka iz januarja 2022, četudi je dva meseca pozneje umrl zaradi okužbe. Treba je poudariti, da so donorske živali precej konkretno gensko spremenjene, s čimer želijo strokovnjaki napraviti tkivo, ki ga človeško telo ne bo zavrnilo. Posredi so predvsem razni sladkorji in beljakovine, na katere se naš imunski sistem odziva.

Poleg srca je drug bistven obetajoči organ (predvsem zaradi svoje preprostosti) ledvica. Doslej smo videli že nekaj presaditev - toda v možgansko mrtve osebe. Nov mejnik je 16. marca uspel zdravnikom bostonske bolnišnice Massachusetts General Hospital, ki so prašičjo ledvico presadili v živega pacienta, ki se po operaciji dobro počuti. 62-letni Richard Slayman je utrpel odpoved edine preostale ledvice, ki so mu jo sicer že presadili leta 2018, in zaradi zdravstvenih težav ni mogel več opravljati redne dialize. Presajena ledvica je takoj "zaživela" in pričela proizvajati urin, pozitivni so tudi drugi fiziološki kazalci, kot je raven kreatinina v krvi, čeprav organ vseeno ne dosega povsem zmogljivosti pristnega človeškega.

Pri podvigu so uporabili prašiča, vzgojenega v podjetju eGenesis iz Cambridgea v Massachusettsu, ki je prejel kar 69 genskih sprememb z metodo CRISPR/Cas9. Tri so odpadle na sintezo sladkorjev, ki jih človeško telo zavrača, 7 na beljakovine, ki blažijo imunski odziv. Najbolj zanimivih pa je preostalih 59, ker so imele namen deaktivacije virusov, prisotnih v prašičjem DNK. Čeprav v zdravih prašičih niso zaznani, se potencialno lahko izrazijo v imunokompromitiranih ljudeh, in ravno takšne sorte virus krivijo za omenjeno smrt bolnika, ki je prejel srce. Kako dolgo bo Slayman s takšnim organom lahko živel, si ne upa napovedati nihče; opice makaki, na katerih so takšne organe preizkušali, so preživele do leto dni. V končni fazi pa znanstveniki predvsem upajo, da bodo takšni uspehi odprli vrata bolj množičnim kliničnim preizkusom, saj smo še vedno v fazi nabiranja bazičnega znanja. Tudi Slaymanov primer je namreč ameriški urad FDA odobril na podlagi sočutnega ukrepanja, oziroma pomoči osebi, ki bi drugače kmalu umrla, in torej še ni šlo za standarden klinični preizkus.

Tretja sorta prašičjih organov, ki so v igri za presaditve, pa so jetra. Januarja smo v Filadelfiji že videli zunanji priklop takšnega organa na klinično mrtvo osebo, pred kakšnim tednom dni pa so na Medicinski fakulteti kitajskih zračnih sil v Šjanu (Xi'an) prašičja jetra prav tako klinično mrtvi osebi presadili v telo. Organ je proizvajal žolč in prečiščeval kri, kar je kazalo na neko osnovno delovanje, obenem pa ni sprožil zavrnitve. Poskus so prekinili po 10 dneh, uporabljen pa je bil prašič čengdujske družbe Clonorgan Biotechnology, s 6 genskimi spremembami. Naslednji eksperiment načrtujejo za konec tega leta, je pa treba poudariti, da so izzivi pri jetrih mnogo večji od tistih pri srcu ali ledvicah. Jetra so namreč mnogo bolj kompleksen organ, z množico različnih nalog. Zato se zaenkrat načrtujejo režimi zdravljenja, po katerih bi prašičja jetra pripojili poleg originalnih poškodovanih, da bi se ta lažje regenerirala.