Prejemnik prvega prašičjega srca je verjetno umrl zaradi virusne infekcije organa

Na dan prihajajo prvi izsledki preiskave, kaj se je zgodilo z Davidom Bennettom, ki je januarja v odmevni operaciji kot prvi človek prejel srce gensko spremenjenega prašiča. Presaditev mu je življenje podaljšala za dva meseca, zdaj pa so njegovi zdravniki razkrili, da je organ nosil sprva neopažen prašičji virus, ki je verjetno povzročil Bennettovo smrt.

V začetku januarja smo bili priče prelomnemu dogodku v medicini: prvemu človeku so presadili srce prašiča, ki je bil gensko spremenjen na način, da njegova tkiva niso nosila nekaterih snovi, ki v človeškem telesu sprožijo uničujoče imunske reakcije. Šlo je za zelo tvegano operacijo, za katero si strokovnjaki še vedno niso edini, ali je bila zares smiselna. Izvedli so jo namreč po pospešenem postopku, ker je pacientu, 57-letnemu Američanu Davidu Bennettu, njegovo srce že odpovedovalo, zato ni bilo mogoče dodobra zastaviti opazovalnega režima, ki naj bi takšne podvige ponavadi spremljal. A kakorkoli - Bennett se je neposredno po posegu počutil dobro in prašičji organ naj bi deloval odlično. Toda dva meseca pozneje, v začetku marca, je Američan umrl. Prve podatke o tem, kaj je verjetno šlo narobe, so njegovi zdravniki podali 20. aprila na spletnem seminarju Ameriške transplantacijske skupnosti.

Razkrili so, da je bilo presajeno srce nenadejano okuženo s prašičjim citomegalovirusom, ki je sicer v živalih pogosto prisoten, zato se tkiva za presaditev nanj podrobno testira. Virus sam zase se na človeka ne more prenesti, vendar pa lahko sproži nevaren imunski odziv. V poskusih na pavijanih, ki so prejeli prašičja srca, so tisti z okuženimi organi poginili veliko prej kot tisti z neokuženimi. Bennett je začel 43 dni po operaciji težko dihati, zato so se proti infekciji borili s kombinacijo raznih protivirusnih zdravil in pa infuzij imunoglobulinov. Morali so namreč paziti, da Bennettov zbujeni imunski sistem ne bi šel predaleč in se lotil še njegovega telesa - zato je boj z infekcijami pri bolnikih s transplantacijami vedno tako tvegan. Kak teden je šlo Američanu na bolje, nato pa se je stanje vnovič poslabšalo in po 60 dneh je preminil.

Tisti bolj pikri opazovalci pravijo, da je šlo za neumno napako, ki se ne bi primerila, če bi bil organ pred transplantacijo dovolj dobro preiskan. Vodje projekta se branijo, da je moralo iti za zelo majhne, latentne količine virusa, saj so ga na prvem testu bolnikove krvi po operaciji, konec januarja, zaznali tako malo, da niso bili sigurni, če ne gre za lažni signal. Med ponavljanjem preiskav, ki trajajo po 10 dni, se je virus nato zelo hitro namnožil in strokovnjaki še ne vedo natančno, zakaj. To kaže, da utegnejo biti opisane infekcije vidna nadloga za porajajočo se industrijo ksenotransplantacij. Strokovnjaki nenazadnje že nekaj časa opozarjajo, da bodo morale biti farme takšnih živali visokotehnološki obrati s skrbno nadzorovanim okoljem, ki bo preprečilo vstop neželenim mikrobom in polovilo tiste organe, ki se bodo okužili. To pa seveda za podjetja, ki takšne živali vzgajajo, pa tudi bolnišnice, pomeni nemajhne stroške.