Razlike v znanstveni produktivnosti posledica velikosti skupin, ne sposobnosti vodij

Kakorkoli že merimo znanstveno produktivnost ali odličnost, so profesorji oziroma vodje raziskovalnih skupin na najelitnejših univerzah pri vrhu. Najbolj preprosto merilo je število znanstvenih objav, a tudi po številu citatov, prejetih nagrad, izšolanih in usposobljenih študentov, ki postanejo raziskovalci, so rezultati podobni. Elitne univerze prevladujejo. Razlike se pojavijo že zgodaj v karieri raziskovalcev s teh univerz in vztrajajo skozi celotno kariero. Vprašanje je, zakaj.

V raziskavi, ki je analizirala 78.802 raziskovalcev z 262 ameriških univerz, so na Univerzi Boulder v Koloradu ugotovili, da je razlog zelo preprost. Na elitnih univerzah imajo na voljo več ljudi, zato je njihov prispevek preprosto večji. Razlog ni meritokratski, saj zaposleni na elitnih univerzah niso toliko boljši, temveč imajo na voljo več študentov, več doktorandov in več podoktorskih študentov, ki si tam želijo delati. Zanimivo je, da prestiž univerze ne korelira z rezultati študentov ali podoktorskih sodelavcev, temveč le z rezultati redno zaposlenih (tenured faculty). To je razumljivo, saj ti kumulativno žanjejo sadove dela vseh sodelavcev v skupini. In če je teh več, je tudi rezultatov več.

Aaron Clauset, odgovorni avtor raziskave, pojasnjuje, da podatki ne podpirajo hipoteze, da je produktivnost povezana s sposobnostjo posameznikov v raziskovalnem sistemu. Večino razlik pojasnjujejo dejavniki iz okolja, med katerimi je glavni velikost skupine oziroma število raziskovalcev. Ob tem v raziskavi poudarjajo, da lahko opaženi pojav pojasnijo tudi drugi dejavniki, ki jih niso raziskovali: boljši pogoji, več podpore, boljša infrastruktura, manj pedagoškega dela. A tudi to so zunanji dejavniki, ki niso povezani s sposobnostjo ljudi. Prav tako bi ti težko pojasnili, da je podobne efekte moč opaziti tudi pri produktivnosti celotnih raziskovalnih skupin, ne le posameznikov.

Raziskava je objavljena v Science Advances.