Nekoč razvoj tehnologije mRNA nezanimiv za financiranje, danes omogoča cepiva proti covidu

Da smo v manj kot letu dni po izbruhu epidemije covida-19 dobili prva cepiva, so zaslužni raziskovalci, ki so na tehnologiji mRNA delali že dolga leta. Med njimi je tudi madžarsko-ameriška biokemičarka Katalin Karikó, ki je leta 1985 z možem in tri leta staro hčerjo odpotovala v ZDA, da bi si ustvarila znanstveno kariero. Deset let pozneje, ko je že več let raziskovala tehnologijo mRNA, so jo na univerzi degradirali in ji onemogočili zasledovati mesto redne profesorice (tenure). Enajst let pozneje je ta ista univerza vložila prvo patentno prijavo na podlagi njenega dela, petindvajset let pozneje pa je delo Katalin Karikó rešilo več stotisoč življenj.

Zamisel, da bi v mRNA zapisali gensko zaporedje, ki sprožilo izdelavo proteinov, proti katerim bi potem imunski sistem tvoril odziv, ni nova. Vse od odkritja mRNA 1961 so raziskovalci razmišljali, kako bi telesu podtaknili takšno mRNA. Glavni problem je predstavljal imunski sistem, ki tujke pohrusta, kamor seveda sodi tudi tuja mRNA. Izziv je bil to mRNA spraviti v celice, ki bi potem izdelale proteine, da bi imunski sistem odgovoril šele nanje. S tem problemom se je ukvarjala tudi Katalin Karikó, ki je svoje podoktorsko usposabljanje opravljala na Univerzi Temple v Filadelfiji, kjer je delala na zdravilih proti AIDS-u in drugim boleznim, ki so temeljila na dvovijačni RNA.

Kasneje je postala docentka na Univerzi v Pensilvaniji. V ameriškem sistemu so docenti izjemno obremenjeni, saj je to prva stopnička na poti do redne profesure. Če se v nekaj letih - praviloma petih do sedmih - izkažejo z dovolj dobrimi raziskavami, dobijo ob napredovanju do izrednega profesorja stalno mesto (tenure), sicer pa si morajo poiskati drugo službo ali delati na nestalnih mestih (soft money). Dobre raziskave pa v znanosti ne pomenijo le vrhunskih objav, temveč so neločljivo povezane s pridobivanjem projektnega denarja. Kdor ne dobi projektov, kjer je konkurenca huda, se ne more nadejati stalnega mesta. Za raziskave, ki jih je opravljala Katalin Karikó, zanimanja financerjev ni bilo, zato je bila na prijavah neuspešna. Leta 1995 so jo tako degradirali in ji dali vedeti, da ne more več računati na redno profesure (prezaposlili so jo na mesto, ki ni bilo tenure-track), a je vseeno vztrajala. Njena zgodba, kako odlična znanost še ne pomeni tudi kariere v znanosti, saj je za slednjo potrebno obvladati še druge aspekte igre ter imeti tudi nekaj sreče, je na univerzi krožila kot svarilo. V znanosti je namreč tak poraz lahko eksistencialna katastrofa, saj so docenti pri ocenjevanju, ali bodo lahko nadaljevali proti stalnemu mestu, običajno stari 40 let ali več, za seboj pa imajo desetletja izobraževanja za delo v znanosti. Tudi Katalin Karikó je ob teh dogodki razmišljala, ali ni dovolj pametna in delovna za znanost, ali naj gre drugam. Ostala je.

Kakorkoli, leta 1997 je spoznala profesorja imunologije Drewa Weissmana z iste univerze, kar je predstavljalo začetek dolgega in plodovitega sodelovanja. Leta 2005 - torej osem let pozneje! - jima je uspel ključni preboj. Z nekaj modifikacijami genskega zaporedja v mRNA sta uspela poskrbeti, da je bil imunski odziv na molekulo sámo manj intenziven, sčasoma pa skoraj neobstoječ. Kot smo pisali v sestavku o sestavinah cepiva, je ključ v zamenjavi ene baze (uracil) s sintetično, kar pomiri imunski sistem. Članki o tem sprva sploh niso poželi posebne pozornosti. Weissman in Karikó sta ustanovila tudi lastno odcepljeno podjetje, ki pa ni bilo preveč uspešno.

So pa članki pritegnili podoktorskega študenta Derricka Rossija (nekoliko nenavadno je človeka pri 39 letih imenovati podoktorski študent, a tako je v znanosti), kasneje docenta na Harvardu. Skupaj s kolegom s Harvarda Timothyjem Springerjem sta šla do legende biomedicinskih znanosti Roberta Langerja, ki ju je povezal z investitorjem Noubarjem Afeyanom. Ustanovili so podjetje Moderna, ki je danes eden izmed najpomembnejših proizvajalcev cepiv mRNA, tudi proti covidu.

V Nemčiji pa sta Özlem Türeci in njen mož Ugur Sahin ustanovila podjetje BioNTech, ki je tudi licenciralo tehnologijo, ki sta jo odkrila Karikó in Weissman. BioNTech se ukvarja z mRNA, leta 2013 pa se je v podjetju zaposlila prav Katalin Karikó. Ugotovila je, da se bo lahko tod ukvarjala z razvojem mRNA še bolje, kot bi se na univerzi. Imela je tudi ponudbo Moderne, a se je odločila za BioNTech, kjer je trenutno podpredsednica in vodja enega raziskovalnega oddelka. Še vedno je tudi pridružena izredna profesorica na Univerzi v Pensilvaniji. Weissman je tam redni profesor, ki se ukvarja z razvojem kandidatov za cepiva proti HIV-u, gripi in herpesu, vse na tehnologiji mRNA.

Karikó in Weissman sta letos prejela Rosenstielovo nagrado, omenjata pa se tudi kot resna kandidata za Nobelovo nagrado v prihodnosti. In to zaradi razvoja tehnologije, ki danes rešuje življenja, še pred tridesetimi leti pa nihče ni verjel vanjo. Tudi to je znanost.