Umaknjen članek o superprevodnosti pri sobni temperaturi

Pred dvema letoma so raziskovalci z Univerze v Rochestru slavili velik uspeh, saj so uspeli izdelati prvo superprevodno snov pri sobni temperaturi. Zmes ogljika, žvepla in vodika, ki je nastala pri visokem tlaku, je bila pri temperaturi 287,7 K in tlaku 267 GPa, kar prevedeno v običajne enote pomeni 15 °C in 2,6 milijona atmosfer, brez električne upornosti. Odkritje je spričo potencialne uporabnosti dvignilo veliko prahu in natančen pregled, v katerem se je nabralo nekaj resnih pomislekov. Znameniti članek je bil ta teden umaknjen, čemur vsi avtorji raziskave nasprotujejo, a uredništvo Nature nima več zaupanja v rezultate. Zgodba je v resnici daljša.

Dvomi o rezultatih tlijo že dve leti. Sprva so avtorji oteževali dostop do surovih podatkov eksperimenta. Ko je skupnost to dobila, se je vnela razprava o meritvah. Za superprevodnost namreč ne zadostuje, da se električna upornost izjemno zmanjša (ničelno upornost je v praksi pač težko izmeriti), temveč mora material izrivati magnetno polje. To je v diamantnem nakovalu v miniaturnih dimenzijah težko izmeriti, zato se običajno zadovoljimo z meritvami magnetne susceptibilnosti.

Prav te meritve so bile ključne, da je bil članek umaknjen. Raziskovalci so navajali meritve, ki so že imele odšteto ozadje, niso pa razkrili surovih podatkov. Tudi ozadje je bilo odšteto na nekoliko svojevrsten način, in sicer so odštevali simulirano ozadje, ne pa izmerjenega. Kritike so bile glasne, zato sta glavna avtorja lani na arXivu objavila rokopis, ki naj bi pomiril kritike, a je povzročil še več nezaupanja. Jorge Hirsch, teoretični fizik z Univerze Kalifornije v San Diegu (UCSD) je dve leti neusmiljeno kritiziral meritve in je prepričan, da magnetne susceptibilnosti sploh niso izmerili. Domnevne meritve naj bi bilo možno preveč lepo reproducirati s polinomom. Pritožil se je celo Univerze v Rochestru, ki pa po preiskavi ni odkrila znanstvene nepoštenosti. Hirsch vztraja, da so meritve patološke. Težave so tri: same meritve magnetne susceptibilnosti, neustaljen način oziroma metoda meritev, izmerjena napetost.

Avtor prvotne raziskave, Ranga Dias, medtem trdi, da bodo popravili meritve magnetne susceptibilnosti in članek s surovimi podatki ponovno poslali v Nature. S soavtorji dodaja, da kritiki niso eksperimentalni fiziki s specializacijo v fiziki visokih tlakov, očitki pa da so ad hominem. A do meritev je kritičen tudi starosta Mikhail Eremets, predvsem pa ga moti površnost pri deljenju podatkov in nejasni protokoli.

Zgodba še ni končana. Naposled jo bodo rešili dodatni eksperimenti in preizkusi, ki jih bodo poizkusili izvesti tudi drugi znanstveniki v drugih laboratorijih. Tako znanost napreduje, četudi kdaj za krajši čas zaide na stranpoti.