Retencija prometnih podatkov še vedno bolj ne

Sodišče EU je, kot že nekajkrat, spet presojalo ureditev splošne in neselektivne hrambe prometnih podatkov. Od kar je sodišče v letu 2014 presodilo, da je Direktiva o obvezni hrambi prometnih podatkov neskladna s pravnim redom EU, si države članice bolj ali manj neuspešno prizadevajo, da bi takšno hrambo podatkov ponovno vzpostavile.

Prometni podatki omogočajo, da organi, ki imajo do njih dostop, iz njih zelo natančno sklepajo na številne vidike zasebnega življenja posameznikov, na katere se podatki nanašajo. Hramba prometnih podatkov torej predstavlja resen poseg v zasebnost. Pri posameznikih lahko verjetno povzroči, da so njihova življenja pod stalnim nadzorom. Posledično je tak poseg upravičen le v primerih resnih kaznivih dejanj.

Kako pomembni so metapodatki kaže izjava nekdanjega šefa NSA, ki je ob neki priložnosti dejal, da »ubijamo ljudi na podlagi metapodatkov«.

Pred nami sta dve sodbi, ena proti Franciji in druga proti Nemčiji.

Francija

Tokrat je sodišče odločalo o francoski ureditvi. Francoski regulator finančnih trgov je skladno z veljavno francosko zakonodajo dostopal do prometnih in lokacijskih podatkov, ki jih morajo hraniti ponudniki komunikacijskih storitev in jih uporabil v svoji preiskavi. Preiskavi, ki se je nanašala na trgovanje na podlagi notranjih informacij, je sledil še kazenski postopek, v katerem so bili podatki uporabljeni. Obdolženca sta na francoskem kasacijskem sodišču izpodbijala sodbi, sklicevala sta se na prakso Sodišča EU glede splošne in neselektivne hrambe prometnih podatkov. Kasacijsko sodišče je Sodišču EU zastavilo predhodno vprašanje in to je pričakovano odločilo, da obvezna hramba prometnih podatkov eno leto po njihovem nastanku pri operaterjih ni ustrezna. Niti Direktiva o zlorabi trga niti Uredba o zlorabi trga ne dajata podlage državam članicam, da vzpostavijo sistem obvezne hrambe prometnih podatkov pri operaterjih.

Sodišče je šlo še korak naprej in spomnilo države članice, da so glede na načelo procesne avtonomije pravila o dopustnosti dokazov, pridobljenih z splošno in neselektivno obveznostjo hrambe stvar nacionalnega prava, vendar pa sodišča glede na načelo ekvivalence in učinkovitosti ne bi smela upoštevati dokazov, ki so pridobljeni na način, ki je v neskladju s pravom EU.

Nemčija

Podobno je Sodišče EU odločilo še v eni zadevi, ki pa se nanaša na Nemčijo, ki je po razveljavitvi znova uvedla hrambo. Splošna in neselektivna hramba prometnih podatkov je tudi v novem nemškem primeru neustrezna. Sodišče je povedalo, da sicer ni prepovedano, da bi nacionalne zakonodaje uredile ciljano hrambo podatkov za namen boja proti resnemu kriminalu, pod pogojem da je taka hramba podatkov glede kategorije podatkov, ki se hranijo, glede komunikacijskih sredstev, ki so zajeta, osebe, na katere se hramba nanaša in obdobje hrambe omejeni na to, kar je nujno potrebno. Sodišče je izjavilo, da mora biti nacionalna ureditev jasna in določna in mora zagotavljati zadostne varovalke za varstvo podatkov proti tveganju zlorabe. Zakon mora določiti, pod kakšnimi pogoji je mogoče preventivno hrambo podatkov uvesti, in s tem zagotoviti, da so podatki v praksi zamejeni na to, kar je nujno potrebno. Predvsem mora biti zakon zasnovan na objektivnih dokazih, ki omogočajo identifikacijo oseb, katerih podatki bodo verjetno razkrili povezavo z resnimi kaznivimi dejanji, da bodo prispevali k boju proti resnim kaznivim dejanjem ali k preprečevanju resnih tveganj za javno varnost.

Sodišče prav tako meni, da bi moral biti dostop do shranjenih podatkov, razen v nujnih primerih, predmet pregleda s strani sodišča ali drugega neodvisnega organa. Dodatno pa bi bilo treba osebe, katerih podatki se vpogledajo, o tem obvestiti.

In nenazadnje – sodišče je dodalo, da je treba podatke zaradi občutljivosti in tveganja za nezakonit dostop, hraniti znotraj EU, po koncu pbdobja hrambe pa nepovratno uničiti.

Pa pri nas?

Splošna hramba prometnih podatkov, ki jo je nekdaj urejal ZEKom-1, je bila razveljavljena z odločitvijo Ustavnega sodišča leta 2014. Od takrat obveznosti splošne hrambe nimamo več, operaterji pa podatke še vedno hranijo – sicer z drugim namenom – za namen plačila za uporabo storitev, za reševanje reklamacijskih zahtevkov in podobno. V vsakem primeru se podatki hranijo približno pol leta. In te podatke policija in tožilstvo s pridom uporabljata – ne glede na vse. V vseh teh letih pa nikoli ni bilo prav zares ugotovljeno, kako je podatek o lokaciji sredi Ljubljane podatek potreben za obračun. Prav tako ni povsem jasno, kako so podatki o klicih naročnikov, ki imajo neomejene pakete, podatek potreben za obračun. Kot tudi ni jasno, kako se zakonska dikcija "do popolnega poplačila storitev" iz 151. člena ZEKom-1 v primeru predplačnikov lahko bere kot "približno šest mesecev".

Kaj pa rešitve?

Junija je Irska vlada pripravila osnutek zakona, ki bi lahko zadostil zahtevam Sodišča EU. Predvideno je, da bi vzpostavili sistem hitre odredbe za zavarovanje podatkov (preservation order) in odredbo za predložitev teh podatkov (production order). Do dostopa bodo pod določenimi pogoji in za v naprej določene namene policija, obrambne sile, davčni organ, Komisija za varstvo konkurence in Komisija za varstvo potrošnikov. O dostopu do podatkov bo odločalo sodišče.

Novo urejanje področja je kmalu po objavi sodbe, ki jo je označil kot zgodovinsko za državljanske pravice, napovedal tudi nemški minister za pravosodje.