Sonda Parker se je potopila v sončevo korono

Človeštvo je doseglo nov mejnik in prvič vstopilo v Sončevo atmosfero. Podvig je uspel Nasini sondi Parker Solar Probe že aprila, a je bilo treba počakati na stvarne podatke s plovila.

Leta 2012 je sonda Voyager 1 vstopila v medzvezdni prostor in s tem zapustila območje Sončevega vetra, torej toka delcev, ki jih navzven pošilja naša zvezda. Letošnjega aprila je druga sonda, Parker Solar Probe, prav tako vtopila v območje brez Sončevega vetra - toda na drugi strani, preblizu Soncu. Vstopila je namreč v korono, kakor imenujemo Sončevo najvišjo raven atmosfere. Dogodek se je pripetil že 28. aprila, ob osmem mimoletu zvezde, toda vse do sedaj je trajalo, da so raziskovalci podatke z naprave pretočili domov in jih primerno preučili. Izsledke so objavili na jesenskem srečanju Ameriške geofizikalne zveze v New Orleansu in popisali v članku za Physical Review Letters.

Znanstveniki so se pohvalili, da so se "dotaknili Sonca", kar niti ni tako pretirana trditev. Treba je namreč vedeti, da Sonce nima trdnega površja, temveč gre za ogromno kroglo plazme, ki ima navzven vse redkejše plasti. Kar mi vidimo s prostim (bog ne daj) očesom, je fotosfera, ena bolj vrhnjih plasti, ki večino sevanja odda v vidnem spektru. V bistvu dosedaj nismo vedeli, ali je med korono, ki označuje najvišjo plast atmosfere, in vesoljem v resnici zaznavna diskretna meja. Tezo o tem je leta 1942 postavil švedski fizik Hannes Alfven, po katerem ima meja ime Alfvenova površina. Po definiciji gre za prehod med področjem, kjer Sončeva gravitacija in magnetno polje še uspeta zadrževati delce plazme, in pa območjem, kjer so ti osvobojeni ter postanejo Sončev veter.

Sonda Parker je sedaj pokazala, da je prehod zares diskreten, toda z zanimivimi detajli. Čeprav je ob prehodu površine jasno zaznavna sprememba v gibanju snovi in karakteristiki magnetnih polj, pa ta nima pravilne kroglaste oblike, temveč je valovita. Aprila je sonda tako večkrat "izplavala" ven iz atmosfere in se vnovič potopila vanjo. Prvič se je to zgodilo na slabih 14 milijonih kilometrov, najbližja točka osmega mimoleta pa je bila od fotosfere oddaljena zgolj še 10 milijonov kilometrov. Pri tem je od blizu zaznala še več drugih pojavov, ki smo jih doslej le slutili iz opazovanj. Tako je prešla enega od magnetnih orkanov (pseudostreamer), v katerega središču se dogajanje skorajda povsem umiri; pa opazovala valujoče izbruhe delcev (switchback), iz katerih verjetno izvira nevarnejši Sončev veter višjih energij.

Bržkone je sondi Parker podoben podvig uspel tudi ob zadnjem mimoletu novembra, medtem ko bo naslednji januarja. Skupaj naj bi jih bilo 24, najbližji pa bo zadnji, leta 2025, ko naj bi se fotosferi približala na 6 milijonov kilometrov. Že sedaj nam je plovilo sporočilo ogromno novosti, toda poglavitna vprašanja odgovore še čakajo. Na primer tista o natančnih mehanizmih bruhanja sončevega vetra in pa, zakaj ima korona mnogo višjo temperaturo od fotosfere - več kot milijon stopinj Celzija nasproti 5500 stopinjam. Mimogrede: za tiste, ki se vprašujejo, kako lahko vesoljsko plovilo takšne temperature zdrži, velja opomniti, da je treba ločiti med temperaturo, s katero izražamo hitrost gibanja delcev, ki polnijo prostor, in pa toploto, ki izraža prenos energije. Čeprav torej Parker Solar Probe frči po prostoru, ki ima zaradi izjemno visoke hitrosti delcev teoretično stotisoče stopinj Celzija, pa je zaradi praznine prostora relativno malo snovi, ki bi lahko toploto prenesla na sondo.