Sonda Solar Orbiter leti proti Soncu

Prejšnji teden je proti središču našega osončja poletela evropska opazovalna sonda Solar Orbiter, ki bo delala družbo plovilu Parker in s kamerami zrla naravnost v Sonce - upajmo, da tudi v njegova pola.

Konec lanskega leta so znanstveniki razkrili nova prelomna spoznanja o naši zvezdi, do katerih so se dokopali skozi Nasino misijo Parker, ki obenem tudi veselo podira rekorde v približevanju Soncu. Toda to je bil šele uvod v novo dobo Sončevega raziskovanja, saj bomo kmalu imeli na razpolago še več naprav. Prejšnji teden je tako iz Cape Canaverala na raketi Atlas V v vesolje poletela sonda Solar Orbiter, pol milijarde evrov vreden evropski projekt, ki bo Parkerja dopolnjeval z opazovanjem na razne drugačne načine. Medtem ko ameriško plovilo ne more gledati neposredno v zvezdo, temveč prvenstveno "od strani" opazuje sončev veter, pa bo Solar Orbiter prva naprava, s katero si bomo upali od blizu pogledati direktno v razbeljeno središče.

Čeprav Orbiter Soncu ne bo prišel tako blizu kot Parker - zgolj na okrog 42 milijonov kilometrov - pa ima debelejši in naprednejši toplotni ščit, ki mora varovati občutljivejše senzorje pred temperaturami nad petsto stopinjami Celzija. Štirideset centimetrov debela obloga iz titana ima kopico odprtin, skozi katere bodo kukale kamere, ki bodo snemale v več delih svetlobnega spektra, od vidnega do rentgenskega. Celoten opazovalni repertoar sicer sestavlja deseterica naprav, ki bodo merile tudi magnetno polje in sončev veter. Namen je seveda razumeti, kaj sproža nevihte na površju in izbruhe plazme, ki lahko dosežejo Zemljo in motijo komunikacijske naprave ter elektroomrežja, pa spravljajo v nevarnost astronavte v orbiti.

Misija bo z opazovanjem pričela naslednje leto, ko se bo sonda postavila v prvo "delovno" tirnico, blizu Merkurja. Snemanje s tega položaja naj bi trajalo štiri leta, nato pa bo, upajmo, Solar Orbiter nared za pričetek druge, morda še zanimivejše faze dela. S pomočjo Venerine gravitacije bodo namreč operaterji takrat postopoma dvigovali njegovo orbito nad raven planetarnih, dokler ne bo zamaknjena za okrog 33 kotnih stopinj. S tega zornega kota bo sonda lahko gledala proti Sončevim polom, ki jih dotlej še nismo uspeli posneti! Posebej nas zanima, kaj se z njimi dogaja med prekuci njegovega magnetnega polja in ali bi jih bilo mogoče skozi opazovanje napovedovati.

Boljše oči za pogled na Sonce pa imamo po novem tudi na sami Zemlji. Konec januarja so prve uspešne testne fotografije zvezdinega površja pokazali na havajskem observatoriju Daniel K. Inouye Solar Telescope (DKIST). Napravo s premerom zrcala štiri metre so na gori Haleakala gradili dvajset let, tudi zaradi zelo zamotanega hladilnega sistema, katerega moč odvajanja toplote je primerljiva z "olimpijskim bazenom, polnim ledu". Zato lahko zrcalo usmerijo neposredno v Sonce in fokusirajo njegovo svetlobo brez bojazni, da bi toplota uničila teleskop, kar bi se brez hlajenja zgodilo po nekaj sekundah. (Prejšnji največji tosortni teleskop je imel premer 1,6 metra.) Ločljivost opazovanja Sončevega površja znaša 35 kilometrov, kar je navdušujoče, če pomislimo, da smo 150 milijonov kilometrov stran. Vzorci, ki jih je mogoče videti na fotografiji, nastanejo zaradi različnih temperatur plazme na površju; svetlejši predeli imajo višjo. DKIST naj bi s polnim obratovanjem pričel junija.

Pri agenciji ESA pa so razkrili tudi že podrobnosti naslednje načrtovane misije proti Soncu. Proba-3 bo zanimiv koncept, ker jo bo sestavljal par sond, letečih v formaciji, na razdalji 144 metrov. Smisel bo v tem, da bo eno plovilo drugemu "delalo senco", s tem pa omogočalo natančnejše opazovanje Sončeve korone. Izstrelitev je načrtovana sredi leta 2022.