Globoka možganska stimulacija učinkovita pri depresiji

Prvi eksperiment v rabi globoke možganske stimulacije za zdravljenje hude depresije je dal navdušujoče rezultate, saj so pri pacientki praktično "na ukaz" močno izboljšali počutje.

Čeprav so kovinske žičke v globinah lobanje še vedno dokajšnja eksotika, pa je ena veja rabe možganskih vsadkov danes že precej razširjena: to je globoka možganska stimulacija (deep brain stimulation - DBS), ki jo že več kot dve desetletji uporabljamo za zdravljenje in lajšanje Parkinsonove bolezni, epilepsije in drugih nevroloških obolenj. Razlog je - razen učinkovitosti - tudi ta, da gre za razmeroma enostaven vsadek, z majhnim številom elektrod, ki ne zabrazgotinijo možganov v tolikšni meri kot denimo bolj razvpiti sistemi, s katerimi tetraplegiki premikajo robotske roke ali govorijo. Medtem ko je potrebno takšne elektrode odstraniti že po nekaj mesecih, pa so DBS elektrode praktično trajne.

Že pred leti so strokovnjaki prišli na misel, da bi DBS uporabili tudi za zdravljenje hujših oblik depresije, kjer terapije z zdravili ne vžgejo. Pri obravnavi epilepsije in drugih bolezni z DBS so namreč opazili tudi spremembe v razpoloženju. Raziskovalci s kalifornijske univerze v San Franciscu so za prvo pacientko izbrali Američanko Sarah, ki je že pet let bolehala za zelo hudo depresijo, kjer ne zdravila ne elektrokonvulzivna terapija niso omogočili nobenega izboljšanja. Raziskovalci so najprej skušali odkriti biooznačevalce napadov depresije v njenih možganih in jih našli v specifičnih gama valovih v predelu amigdale. Nato so ugotovili, da jih lahko nevtralizirajo z električnimi sunki v bližnjem predelu ventralne kapsule. Oblikovali so zelo specifičen DBS implantat, ki je zaznaval omenjeni znak in nanj odgovoril s stimulacijo v trajanju šestih sekund. S tem gre za precej drugačno obliko delovanja DBS kot pri obstoječih terapijah, kjer so signali dolgotrajnejši ali stalni.

Lanskega junija so Sarah vsadili končno različico naprave - ki je že ob prižigu popolnoma izničila napade depresije in gospa se je prvič po petih letih zasmejala. Sprememba v razpoloženju je bila tako korenita, da je pustila odprtih ust celo najbolj optimistične strokovnjake pri projektu, Sarah pa vnovič omogočila neokrnjeno življenje. Podvig je popisan v članku v Nature Medicine. Seveda gre šele za prvi preboj in vprašanj je še veliko. Ta hip še ne vemo, ali lahko tovrstna terapija dolgoročno tudi izboljša stanje v možganih, a vsaj prvi izsledki nakazujejo, da bi bilo to lahko mogoče: medtem ko je imela Sarah pred pričetkom DBS v povprečju 450 napadov tesnobe dnevno (glede na zaznavo bioznaka), jih je sedaj le še okoli 300. Ne vemo tudi še, ali se bolezen nemara lahko pripravi prilagodi in jo kasneje obide. Predvsem pa je ključno vprašanje, ali je mogoče prijem posplošiti. Skupina iz San Francisca ima trenutno v obravnavi še dva pacienta - in tudi tam so prvi znaki spodbudni.