Letošnje nagrade za prebojne dosežke v znanosti v znamenju covida-19

Dve od petih nagrad Breakthrough Prize, ki veljajo za najbolj finančno donosne v znanosti in tehnologiji, sta letos odšli v roke raziskovalcem, katerih odkritja so bistveno pripomogla k boju proti širjenju novega koronavirusa; med njimi je tudi Katalin Kariko.

Pred slabim desetletjem je ruski milijarder Jurij Milner ustanovil novo fundacijo za vsakoletno nagrajevanje prelomnih dosežkov v znanosti, Breakthrough Prize. Poleg je pritegnil še vrsto drugih ljudi, ki imajo pod palcem nekaj več od običajnih smrtnikov, od Sergeya Brina do Marka Zuckerberga, zato so same nagrade kar zajetne in v zadnjih letih znašajo po 3 milijone ameriških dolarjev. Nobelove so po slovesu še vedno precej spredaj, toda prebojne so za dobitnike ponavadi donosnejše - če se jih ne razdeli po večji skupini, kajti za razliko od Nobelovih so tu omejitve glede števila prejemnikov ohlapnejše. Tako kot lani, bodo tudi letošnji nagrajenci na dejansko podelitev morali še počakati na epidemiološko varnejše čase, do prihodnje pomladi.

Kot se spodobi za pandemsko dobo, so od peterice nagrad tokrat tri dotikajo biologije in medicine. Prvo prejmeta Katalin Kariko in Drew Weissman, ki sta na Pennsylvanski univerzi odkrila način, s katerim preprečimo, da bi naše celice prehitro razgradile molekule mRNK, ki jih vanje vnesemo. Metoda, ki uridin, nukleozid z nukleotidno bazo uracilom, nadomesti s psevdouridinom, je pomemben element delovanja cepiv proti covidu-19 na osnovi mRNK. To je še posebno dragoceno priznanje za Katalin Kariko, ki se je morala več kot dve desetletji otepati očitkov, da njene raziskave ne peljejo nikamor, in so ji zaradi tega v karieri mnogokrat vrgli polena pod noge.

Prejemniki druge nagrade so Shankar Balasubramanian in David Klenerman z Univerze Cambridge ter Pascal Mayer iz francoskega podjetja Alphanosos, ki so odkrili novo generacijo metod za sekvenciranje genomov, ki so desetmilijonkrat hitrejše od klasične Sangerjeve metode. Z njimi je mogoče kosce DNK brati vzporedno in brez tega bi si težko predstavljali izvajanje hitrih sekvenciranj, ki so ključna za množično prečesavanje vzorcev v iskanju novih variant virusa SARS-CoV-2. Tretjo nagrado prejme Jeffrey W. Kelly s kalifornijskega inštituta Scripps Research, za odkritje vloge napačnega zvijanja beljakovin pri bolezni amiloidozi.

Četrta gre v roke dveh fizikov; Hidetoshi Katori s Tokijske univerze in Jun Ye iz izpostave ameriškega inštituta NIST v Coloradu sta iznašla praktično obliko nove generacije optičnih atomskih ur, tako imenovanih ur z optično rešetko ali optical lattice clocks. V optičnih atomskih urah se za nadzor in "branje" prehodov atomskih stanj v vzorcu ne uporabljajo več mikrovalovi kot pri klasičnih, temveč vidna svetloba (z laserji), ki lahko zaradi višje frekvence postreže z natančnejšimi meritvami. V napravah z optično rešetko obenem uporabijo laserje tudi za fiksiranje atomov vzorca (v "rešetki"), kar omogoči še natančnejše meritve - približno desettisočkrat natančnejše od klasične cezijeve atomske ure. Za konec je nagrado na področju matematike prejel tudi Takuro Mochizuki z Univerze v Kjotu, za nova spoznanja glede algebraičnih struktur, imenovanih holonomski D-moduli.