Uber v sodnem boju z britanskimi delavci dokončno potegnil kratko

Vrhovno sodišče Velike Britanije je z zavrnitvijo Uberjeve pritožbe potrdilo tri predhodne razsodbe nižjih sodišč, da morajo imeti Uberjevi vozniki polnopraven status delavca in da niso samozaposleni, kakor trdi ameriška firma. Ker višje inštance za pritožbe ni več, je to konec šest let trajajočega sodnega postopka, toda boja za pravice gig delavcev še zdaleč ni konec.

Podobno kot drugod v razvitem svetu, tudi v Združenem kraljestvu poteka žolčna polemika o delavskem statusu voznikov Uberja in začasnih delavcev za novodobne digitalne platforme nasploh (gig economy). Dilemo je v mnogočem karakteriziral sodni proces, ki sta ga v imenu dveh ducatov Uberjevih voznikov leta 2015 pričela voznika James Farrar in Yaseen Aslam. Od takrat so jima tri sodne inštance pritrdile, da bi morali vozniki uživati status zaposlenega in s tem povezane pravice, kot so minimalna plača, plačan dopust, odmori in podobno. V Uberju se s tem niso strinjali in so vložili pritožbo še na vrhovno sodišče, s podobnimi argumenti kot dotlej - da so njihovi vozniki v resnici samozaposlene osebe in si omenjenih pravic zaradi tega ne zaslužijo.

Sedaj je z odločitvijo vrhovnega sodišča, ki je pritrdilo voznikom, ta sodni postopek po šestih letih naposled pri kraju. Sodniki so opozorili na podobne luknje v Uberjevi argumentaciji kot že vsi doslej (tudi drugod po svetu): da vozniki sami ne odločajo o skoraj nobeni podrobnosti v pogodbi, vključno s ceno prevoza, zaradi česar trditev o samozaposlitvi ne drži vode. Obenem so sklenili še, da delovni čas obsega ves čas rabe Uberjeve aplikacije, torej tudi čakanje na vožnjo in ne zgolj vožnje same. Tožniki so sedaj upravičeni do vračila zaostalih prejemkov, toda to je pomembna zmaga za začasne delavce v splošnem, četudi se bodo morali za svoje pravice še precej potruditi. Sodni sklep je namreč omejen na tožnike, ostalih 90.000 voznikov pa bo moralo sprožati lastne spore, od katerih jih na sodiščih že čaka kakih tisoč, kjer bodo zaradi te sodbe imeli veliko več možnosti za uspeh. Ameriško podjetje obenem lahko skrbi še dejstvo, da je opisana sodba močan argument tudi za sklep, da morajo plačati davek na dodano vrednost, česar doslej niso počeli, ker so se uspeli izmakniti oznaki podjetja za izvajanje transporta.

Kaj pomeni slabši zaposlitveni status, te dni kaže surova praksa v Kaliforniji. Tam je bil lanskega novembra ob robu predsedniških volitev izglasovan tudi Predlog 22, ki je delavce gig podjetij izvzel iz določil zakona o delavskih pravicah AB5. Tamkajšnji delavci za Uber, Lyft, Instacart, DoorDash in druge podobne firme tako niso upravičeni do plačanih dopustov, obenem pa jim upravičenost dodatka do minimalne plače preračunavajo podjetja sama. V praksi to pomeni, da zaznaven delež njihovih delavcev dodatka do minimalne plače ne dobi, ker podjetja za metriko uporabljajo zelo zožan interval dela - na primer zgolj vožnjo stranke. To bistveno poveča navidezni zaslužek na enoto časa, a je popolnoma nerealno, ker ne vključuje vsega dejanskega časa in stroškov, ki jih delavec podjetju nameni, na primer čakanje na vožnjo ali, v primeru dostavljalcev, vožnje do mesta prevzema blaga. In še mimogrede: čeprav so podjetja v oglaševalski kampanji, za katero so vrgla 200 milijonov dolarjev, trdila, da je eden glavnih argumentov za Predlog 22 izogibanje dvigu cen, do katerega bi v nasprotnem primeru prišlo, so tudi po sprejetju vseeno podražila storitve - za pokrivanje omenjenih stroškov medijske kampanje.