Slovenija je kot kaže oblikovala svojo 5G politiko

Prihajajoči četrtek bo med svojo evropsko turnejo Slovenijo obiskal ameriški državni sekretar Mike Pompeo. Gre za najvišji obisk iz te države, odkar se je leta 2008 tu mudil George Bush. Poleg običajnih diplomatskih prijaznosti, kot je srečanje na Bledu s predsednikom Pahorjem in premierjem Janšo, bo osrednji del obiska namenjen podpisu ameriško-slovenske deklaracije o varnosti omrežij 5G. V imenu Slovenije jo bo podpisal zunanji minister Anže Logar.

Deklaracija benignega imena, pa v sebi skriva precej močno zavezo, saj se bo z njo Slovenija pri gradnji mobilnih omrežij pete generacije najverjetneje strinjala z izključitvijo kitajskih ponudnikov, kot sta Huawei in ZTE. Čeprav izjava konkretnih podjetij ne omenja. Kot poročajo mediji, je njena vsebina tudi sicer precej asketska: v njej državi med drugim izpostavljata nujnost, da bodo prihodnja omrežja 5G varna. ZDA in Slovenija z izjavo poudarjajo, da je treba preveriti ponudnike opreme za omrežja 5G in njihove dobavitelje. Pozorno naj bi preučili transparentnost njihovega lastništva, spoštovanje pravic intelektualne lastnine in zavezanost spoštovanju zakonodaje o transparentnosti korporativnega upravljanja.

ZDA te izjave ne podpisujejo s pomembnejšimi članicami EU, pač pa so jo doslej podpisale Romunija, Poljska, Estonija, Latvija in Češka. Torej države t. i. Rumsfeldove nove Evrope, ki so pred vstopom v zvezo NATO bile pripravljene prikimavati ZDA tudi v zadevah, v katerih so imele nekatere velike članice EU, denimo Nemčija in Francija glede vojne v Iraku, drugačno mnenje. Pod črto pa je situacija še kar komična: Američani svojega ponudnika 5G infrastrukturnih rešitev nimajo in trenutno pri evropskih vladah lobirajo, naj vendarle kupujejo evropsko omrežno opremo Nokie in Ericssona in ne kitajske.

Tudi v primeru deklaracije o varnosti omrežij 5G se precejšen del komentatorjev strinja, da je njen namen preprečiti poenoteno politiko držav članic EU do velikih kitajskih tehnoloških podjetij. Pri čemer ZDA doslej še niso predložile kakega konkretnega dokaza, ki bi potrjeval njihove vohunske namene. Prav tako po zaslugi Edwarda Snowdna vemo, da v primeru, če se odpovemo kitajski omrežni opremi v naši infrastrukturi, pridemo glede prisluškovanja zgolj z dežja pod kap. Saj nam bodo glede na izkušnje nedvomno prisluškovali Američani. Skratka, v praksi gre za našo odločitev, komu bomo naslednjih nekaj let dovolili poslušati naše komunikacije.

Je pa Huawei minuli teden Sloveniji ponudil svoj sporazum o nevohunjenju, s katerim bi naši državi zagotovili, da svoje tehnologije ne bodo uporabili za nadzor. Sporazum sam po sebi nima kake posebne praktične vrednosti, saj ga v podpis ponuja podjetje in ne vlada države, ki to podjetje za nameček še precej močno obvladuje. Naša vlada se na ponudbo še ni odzvala, niti o njej še ni razpravljala.