Covida-19 najverjetneje ne moremo dobiti dvakrat (tako hitro)

Vsake toliko časa se zlasti po internetu razširijo anektodična poročila o posameznikih, ki so dobili covid-19 kmalu zatem, ko so ozdraveli, pri čemer so nekatere zabeljene še s trditvami, da je potek bolezni vdrugo težji, hujši, daljši. Pred skoraj pol leta, ko je bil virus od Evrope še precej oddaljen, hkrati pa smo o njem vedeli manj, je bil konsenz, da ponovna okužba v kratkem času ni možna in da gre za ostanke virusa. Pol leta pozneje se mnenje večine strokovnjakov ni spremenilo, piše The New York Times, a hudič se skriva v detajlih.

Vprašanje, ali smo po premagani bolezni imuni na ponovno okužbo in kako dolgo ta imunost traja, ni pomembno le za posameznika, temveč ima vpliv tudi na epidemiološki boj proti bolezni. Če namreč lahko kmalu zbolimo ponovno, potem čredne imunosti ni možnost doseči, kar slika distopično prihodnost sveta s trajno navzočim covidom-19. Če pa po drugi strani imunost traja dlje časa, najraje več let, je čredno imunost možno doseči z okužbo velikega dela prebivalstva ali s cepljenjem. Možne so seveda tudi vmesne variante, ko so nekateri ljudje imuni ali ko imunost traja omejeno obdobje (denimo nekaj mesecev), bodisi zaradi specifičnosti odziva imunskega sistema bodisi zaradi sposobnosti virusa, da mutira. Tudi če imunost traja srednje dolgo, je z globalnim naporom s cepljenjem možno doseči rezultat, saj je za izkoreninjene virusa potrebno le sočasno preprečiti širjenje v vseh ljudeh. Za primerjavo: črne koze smo izkoreninili v 80. letih in danes bolezen ne kroži niti proti njej ne cepimo, ker je ni. Če pa bi se pojavila - in na svetu je v dveh laboratorijih še shranjen virus - bi večina mladih, necepljenih ljudi zbolela (cepivo obstaja in bi ga v tem primeru uporabili).

Zgodb o ponovni okužbi s covidom-19 ni tako malo, a vsem je skupno to, da gre za posamezne anektode. Epidemiolog Marc Lipsitch s Harvarda pojasnjuje, da še ni videl trdnih dokazov za primer, ko bi kdo za covidom-19 zbolel vdrugo. S tem se strinja tudi večina ostalih strokovnjakov, ki poudarjajo, da je skrajno neverjetno, da bi virus v sedmih mesecih, kolikor traja pandemija, okužil isto osebo dvakrat. Imunolog Michael Mina s Harvarda je dodal, da čeprav študije kažejo, da po dveh do treh mesecih od okužbe število protiteles upade, to ni razlog za preplah. To se namreč zgodi z večino bolezni po akutni fazni okužbe. V človeškem telesu pač ni potrebe (ampak je lahko celo nevarno), torej za to ne troši energije, da bi ves čas ohranjalo visoke koncentracije protiteles proti vsem boleznim. Niti niso protitelesa edini način telesa za boj proti virusu (tu so še na primer spominske celice T in celice B).

Toda kako bi potem pojasnili primere, ko posamezniki dobijo covid-19, nimajo hudih simptomov in bolezen prebolijo tako, da je test negativen, potem pa čez mesec ali dva padejo v posteljo, popolnoma izčrpani in s hudimi simptomi - ter ponovno pozitivnim rezultatom testa? Ponovna okužba je seveda ena izmed razlag, ni pa edina možna (niti najverjetnejša). Virus se namreč v telesu lahko potuhne, tako da simptomi izginejo. Če je titer virusa nizek, je povsem možno, da PCR-testi virusa ne zaznajo. Vsak test ima poleg meje občutljivosti še delež lažno negativnih rezultatov. Eno ali drugo je lahko razlog, da takega človeka test lažno označi kot zdravega. Skrivanje virusov ni novo - skrije se ebola, pa tudi HIV-a v krvi okuženih, ki jemljejo protivirusna zdravila, pogosto ni možno zaznati, a je vseeno tam.

Pri ljudeh, ki pa so mesece po okužbi še vedno pozitivni, a ne izkazujejo simptomov, je lahko razlaga tudi drugačna. V Južni Koreji so na primer 82 dni po okužbi v bolniki še vedno identificirali virus, a tak bolnik ni bil kužen. Iz telesnih tekočin ni bilo možno izolirati virusa, ki bi ga bilo možno gojiti. V vseh 285 primerih so bili ti ljudje pozitivni, a nekužni.

Strokovnjaki ne pravijo, da ponovna okužba ni možna. Vsekakor je to teoretična možnost, a trenutno zanjo manjka dokazov. Monica Gandhi z UCSF pojasnjuje, da po drugi strani te možnosti nihče noče zavrniti, ker tudi v to smer ni dokazov. Glavni problem je, da je količina informacij velika, včasih so tudi nasprotujoče, študije pa se na strežnikih za rokopise znajdejo, še preden so objavljanje v revijah in recenzirane. Ena na primer pokaže, da število protiteles po treh mesecih strmo pade, druga pa da nasproten rezultat. Možnih razlag je cel kup, v konkretnem primeru špekulirajo, da je druga študija uporabljala natančnejši test za prisotnost protiteles (z nižjo mejo zaznave). Spet, protitelesa niso edini način obrambe niti ni jasno, ali so proti SARS-Cov-2 najpomembnejši. Molekularni imunolog Michel Nussenzweig z Univerze Rockefeller dodaja, da tudi nizko število protiteles lahko omogoči učinkovit odziv proti virusu.

Debata, ali je posameznik, ki je imel covid-19 in se pozdravil, potem pa ponovno pristane v bolnišnici, v resnici ponovno okužen ali pa se je virus vmes le skril in je ponovno izbruhnil, je zanimiva z znanstvenega vidika, medtem ko je za zdravstveni sistem in bolnika sofistična. Rezultat je namreč enak.