COVID-19: Vseh "50 odtenkov sivine" izmenjave podatkov med policijo in NIJZ

Smo sredi pandemije, ki je zajela ves svet. Epidemijo je razglasila tudi Slovenija in s tem je vlada dobila nekatera dodatna pooblastila, ki ji v takih primerih pritečejo po Zakonu o nalezljivih boleznih. Zdaj dela vse in še več, da bi zajezila izbruh koronavirusa, ki ogroža prebivalstvo. Tako je ustavila javno življenje, javni potniški promet, druženje in zbiranje, omejila je gibanje na občino prebivališča, zaprla šole, trgovine in ustavila večino drugih dejavnosti, ki niso neposredno povezane z napori za zajezitev bolezni.

Z vsemi ukrepi je vlada močno posegla v človekove pravice in svoboščine. Pravica do svobode gibanja, zbiranja, združevanja, svobode dela, šolanja in še kaj. Razumljivo, z namenom ustaviti širitev bolezni, ki se prenaša s stiki med ljudmi, je treba preprečiti čim večji delež socialnih kontaktov. Ustava RS dovoljuje začasno razveljavitev in omejitev posameznih pravic. Načeloma se način uresničevanja pravic, torej tudi omejitve, predpisujejo z zakonom. Vendar pa je vlada v zadnjem času to počela predvsem z vladnimi odloki. Ustavno sodišče s tem zaenkrat ni imelo večjih težav.

Posebna žival

Včeraj je bil v Uradnem listu objavljen sklep o izmenjavi osebnih podatkov o odrejenih posebnih ukrepih osamitve, karantene in obveznega zdravljenja zaradi bolezni COVID-19 med Nacionalnim institutom za javno zdravje in Policijo. Sklep je po svoji naravi posamični akt, ki sodi v področje procesnega odločanja. Naj pojasnimo: ustava, zakon in odlok so pravni akti, ki so splošne narave. Veljajo za vse in so namenjeni urejanju družbenih odnosov. Na drugi strani imamo posamične akte, s katerimi urejamo odnose med posamezniki. Mednje sodijo na primer sodba, sklep, odredba, odločba in podobno.

Sklep je sicer posebna žival. S sklepom se lahko odloči na primer o stroških postopka, lahko se s sklepom postopek tudi ustavi (torej gre za akt procesnega vodenja), obstajajo pa tudi sklepi vlade, s katerimi vlada ugotovi, da se je nekaj zgodilo. Na primer, vlada bo s sklepom ugotovila, da je COVID-19 premagan in na podlagi tega sklepa bodo potem odpravljeni vsi ukrepi.

Tukaj pa imamo poseben sklep. Sklep, ki je po vsebini v bistvu splošni akt. Oziroma po domače: zakon. To je jasno takoj, ko pogledamo vsebino tega sklepa. Sklep določa, da si bosta Nacionalni institut za javno zdravje (NIJZ) in policija izmenjavala podatke o pacientih, okuženih s COVID-19, ki so jim odrejeni ukrepi karantene, osamitve ali obveznega zdravljenja. Določeni so osebni podatki, ki si jih bosta organizaciji izmenjavali in protokol za izmenjavo. Določena je obveznost varovanja podatkov in ukrepi za nadzor nad uporabo podatkov.

Sklep ni pravi akt za urejanje nove obdelave osebnih podatkov

Gre za zgleden predpis, ki upošteva vse elemente, ki jih zahteva tudi še vedno veljavni Zakon o varstvu osebnih podatkov. Vendar pa ... pri nas je zaenkrat v veljavi načelo zakonitosti. Ta vsebina spada v zakon. Ustava v drugem odstavku 38. člena določa, da »zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor, in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon.« Vlada je kljub jasnim ustavnim določbam zadevo uredila v sklepu. Sklep vlade je vse prej kot primeren pravni akt. S sklepom se ugotavljajo neke okoliščine in odloča o procesnih vprašanjih. Sklep ni pravi akt za urejanje nove obdelave osebnih podatkov.

Quis custodiet ipsos custodes?

Kakšne so posledice? Sklep sprejme vlada praktično sama in to brez posvetovanja s komerkoli. O predpisu, ki ureja izmenjavo osebnih podatkov, bi verjetno imel kaj povedati Informacijski pooblaščenec, sploh ker gre za občutljive osebne podatke – podatke o zdravstvenem stanju posameznikov. Ali je vlada v postopek pritegnila strokovnjake Informacijskega pooblaščenca? Glede na to, da gre za sklep, ki ga je vlada sprejela sama, je iz postopka izpadel tudi državni zbor. Kot rečeno, gre za zakonsko materijo, ki bi morala skozi zakonodajni postopek, v katerem ima državni zbor vidno in pomembno vlogo.

Bo tudi ta sklep romal na ustavno sodišče?