Danes ponoči bosta dva satelita blizu trka

Današnji dogodek je primerna priložnost, da ponovno spomnimo na čedalje večjo gnečo v orbiti. Danes ponoči okrog 0.39 bosta dva odslužena satelita s hitrostjo 14.7 kilometra na sekundo letela drug mimo drugega na razdalji 15-30 metrov. Enega izmed njiju (IRAS) so izstrelili leta 1983 kot prvi infrardeči vesoljski teleskop, ki pa je deloval manj kot leto dni. Drugi (GGSE-4) je v orbiti že od leta 1967, ko je ameriško letalstvo preizkušalo različne načrte za vesoljska plovila. Oba sta že davna odslužila svojo uporabnost, a sta ostala na višini 900 kilometrov, ker je tam zračni upor tako zanemarljiv, da niti v desetletjih sateliti ne padejo nazaj na Zemljo.

Bližnja srečanja satelitov in smeti v orbiti so sorazmerno pogosta, trki dveh satelitov pa zelo redki. Najznamenitejši se je zgodil leta 2009, ko sta se na višini 798 kilometrov nad Sibirijo zaletela delujoč satelit omrežja Iridium in odslužen ruski satelit. Tedaj je nastalo vsaj 1000 kosov smeti, večjih od 10 centimetrov, ki lahko predstavljajo nevarnost za druge satelite in plovila. Znaten delež jih je nato zgorel v atmosferi (do leta 2014 približno četrtina), ker so končali v nestabilnih orbitah. Danes ponoči satelita naj ne bi trčila, ni pa to izključeno. Satelita iz leta 2009 bi bila morala po izračunih drug drugega zgrešiti za 500 metrov.

Bližnji leti satelitov (razdalja nekaj kilometrov) so stalnica in predstavljajo izzive za operaterje. Kadar je ocenjena verjetnost trka previsoka, delujoči satelitom nekoliko spremenijo orbito, pri čemer morajo paziti na porabo goriva in na delovanje satelita. Pri starih satelitih pa tega ni možno storiti. Šele od leta 2002 ZDA zahtevajo, da imajo njihovi sateliti funkcijo, da jih po konci uporabe dvignejo v orbito za smeti.

Trki satelitov so problematični predvsem zaradi smeti, ki nastanejo. Po nekaterih izračunih bi lahko več trkov povzročilo tudi kaskadni efekt, ko bi nastalo toliko smeti, da bi te trčili z drugimi sateliti in tako dalje. V skrajnem primeru se lahko zaklenemo na Zemljo, če orbito preveč nasmetimo, da bi lahko varno leteli skoznjo. Za zdaj se to še ni zgodilo, a gneča v orbitah je realen problem. IRAS na primer tehta tono, GGSE-4 pa 100 kilogramov. Trk bi pošteno onesnažil orbito.