Kdo bo ustavil Recenzenta 2?

Kakovost znanstvenih člankov se zagotavlja z recenzentskim sistemom, o katerem smo že precejkrat pisali. Načeloma plemenito opravilo založniki in uredniki pričakujejo od znanstvenikov brez plačila, pri čemer so recenzenti lahko v konfliktu interesov, na tesnem s časom ali zgolj nesramni. Zamisel je preprosta in je v nekih drugih časih odlično delovala - urednik prejete članke pošlje nekaj strokovnjakom s področja, ki podajo mnenje in predloge za izboljšave, pri čemer avtor njihove identitete ne pozna. Na ta način se zagotavlja višja kakovost dela in iztrebi slabo znanost. Žal se je sistem izrodil. Večina znanstvenikov ima izkušnje z recenzentskimi mnenji, za katera je od daleč jasno, da so jih pisali nekompetentni ali pa samo zlobni posamezniki, ki so članek želeli sestreliti. Recenzent 2 ima celo svojo stran na Facebooku.

Zato je bil skrajni čas, da nekdo objektivno pogleda, ali je recenzentski sistem res slab.V PeerJ so objavili rezultate raziskave, v kateri so analizirali obnašanje recenzentov. Ugotovili so, da obstoji sistematična pristranskost oziroma zapostavljanje. V raziskavi je sodelovalo 1106 raziskovalcev iz 46 držav in 14 znanstvenih ved. Večina jih že doživela kakšno nesramno recenzijo, in po navadi sploh ne ene. Ta izkušnja ni omejena na raso, državo ali znanstveno vedo, čeprav nekaj trendov obstoji. Najmanj verjetno je, da bodo nesramne komentarje prejeli beli moški. Ženske so imele več verjetnosti za nesramnost. Gre za grožnjo stereotipov, ko ljudi zaradi stereotipov neupravičeno kritizirajo huje kot ostale, kar povzroči stres in vodi v zmanjšano učinkovitost in slabše rezultate. Samoizpolnjujoča prerokba.

Če se vrnemo k recenzentom. Razlogov in načinov, zakaj in kako so ti lahko neprofesionalni mrgoli. Nekateri nimajo časa, drugi se preprosto ne spoznajo na tematiko, pa recenzije ne zavrnejo. Tretji imajo kakšne zlobnejše namene, recimo lastno raziskavo, ki je zelo podobna in bo vsak hip objavljena, zato bodo minirali konkurenčni poizkus. V znanosti so egi veliki. Neredko se v recenzijo znajdejo priporočila, katere članke je treba citirati, kamor seveda recenzent brezsramno vrine lastne. Rešitev je več, na širšo uveljavitev pa še čakamo.

Prvi problem je seveda dejstvo, da so recenzenti raziskovalci, ki jih uredniki za to početje ne plačajo. Raziskovalci so zasedeni s pisanjem projektov in iskanjem denarja za nadaljevanje dela, s pisanjem člankom in ostalimi obznanstvenimi zadevami, zato pogosto nimajo niti motivacije niti časa za poglobljene brezplačne recenzije. Rezultati so površno branje, hitenje in slab izdelek. Ena izmed rešitev je odprti recenzentski sistem, kjer bi bili komentarji recenzentov in njihovo ime po objavi članka objavljeni. Nekaj revij to že prakticira, a so zelo redke. Možno je tudi obratno - da se uvede dvojno slepi postopek, kjer tudi recenzentje ne bodo poznali imen avtorjev člankov. Svoje delo bi seveda morali opraviti tudi uredniki, ki dobijo vse recenzije in jih pošljejo avtorju. Ti bi morali biti sposobni izločiti očitno zlonamerne, neprofesionalne in drugače neprimerne recenzije - pa jih ne. Če bi revije uvedla pravila obnašanja za recenzente, kršitvam katerih bi sledile sankcije, bi se recenzentje obnašali lepše - ali bi jih zmanjkalo. Ugledne revije si to lahko privoščijo, ker bodo zanje recenzirali vsi, saj si nihče ne želi zapreti vrat, da bi kdaj tam kaj objavil. V drugi in tretji ligi revij, ki so lahko še vedno zelo dobre, bo to teže. Poseben problem je jezik. Številni članki so napisani v tako slabi angleščini, da recenzenta to pač zmoti. V ekstremnih primerih je to upravičeno, a recenzentje so začeli dajati pripombe o slabi angleščini kar vsepovprek.

Rezultati zadnje študije kažejo, da je problem zlonamernih recenzij velik in resen. Težavo bo treba rešiti, pri čemer ni jasno, kako. Obseg znanosti postaja ogromen, denarja pa ni tako veliko. To prinaša izredne pritiske na področju financiranja, znanstvenike pa sili v tekmovanje za objavami. Veliko neetičnega vedenja izvira od pretirane kvantifikacije merjenja uspešnosti znanstvenikov, od česar je odvisno financiranje. Za ljubi kruh pa marsikdo potepta načela.