Izolacija in monotonost krči možgane in slabša kognitivne funkcije

Tehnično bi na daljša vesoljska potovanja lahko leteli že sedaj, a vplivi dolgotrajne izoliranosti na človeško psiho še niso docela raziskani. Na Zemlji se temu morda še najbolj približa življenje na Antarktiki, kjer je polovico leta tema, kjer ni možnosti hitrega odhoda, kjer so ljudje in prizori venomer isti, življenje pa monotono. Raziskovalci, ki so preživeli 14 mesecev na nemški postaji Neumayer III, so jo odnesli s spremembami v možganih. Raziskava, ki si jo izvedli na pensilvanski univerzi, je pokazala spremembe v gostoti in strukturi možganskega tkiva pri ljudeh po dolgotrajnem bivanju na Antarktiki. Osamljenost nam torej res lahko skisa možgane.

Alexander Stahn, ki je raziskavo vodil, je pojasnil, da so opazili 7-odstotno zmanjšanje hipokampusa, kar je ogromna sprememba. V študiji je sodelovalo devet ljudi, in sicer pet moških in štiri ženske. Pred odhodom na Antarktiko so jim temeljito pregledali glavo. Možgane so slikali z magnetno resonanco, pri čemer so najpodrobneje preverili hipokampus, ki je ključni del možganov za ustvarjanje spominov in navigacijo v prostoru. Hkrati vemo, da je ta del možganov zelo občutljiv na stres, a tudi eden izmed najbolj aktivnih delov pri ustvarjanju novih nevronov in povezav med njimi.

Slikanje glave po prihodu domov 14 mesecev pozneje je razkrilo, da je bil vpliv izolacije na hipokampus izrazit in nad pričakovanji. Ni pa se skrčil le hipokampus, temveč tudi čelni reženj in nekatere druge strukture. Prav tako se je v krvi koncentracija proteina BDNF, ki spodbuja rast živčnih celic, skoraj prepolovila. Posledice niso bile le na papirju, saj so tudi v praksi imeli težave s spominom in orientacijo v prostoru. Poslabšale so se tudi nekatere druge kognitivne funkcije, denimo ignoriranje nerelevantnih informacij pri opravilih.

Poldrugi mesec po vrnitvi se raven BDNF še vedno ni popravila na začetne vrednosti. Raziskovalci pričakujejo, da bodo možgani testnih osebkov v naslednjih mesecih vsled izpostavitve več dražljajem pridobili izgubljeno. Na Antarktiki je bilo namreč tako malo dražljajev, predvsem pa so bili ves čas enaki, da so možgani preprosto atrofirali.

Zbrani podatki imajo pomembne implikacije za potovanje po vesolju. Tam bodo pogoji podobni, zato je nujno ugotoviti, kako kvarne vplive izolacije na možgane vsaj omejiti, če ne odstraniti.