Nemčija: pravico do pozabe je treba zahtevati, a velja tudi za obsojene morilce

Nemško ustavno sodišče v Karlsruheju je razsodilo, da evropska pravica do pozabe na internetu velja tudi za primer moškega, ki je bil pred 37 leti na dosmrtno ječo pravnomočno obsojen zaradi umora dveh ljudi na križarki Apollonia. Moškega, ki je sedaj star 77 let, so izpustili leta 2002, sedaj pa si prizadeva, da njegov priimek ne bi bil več povezan s tem zločinom. Trenutno se namreč njegove ime še vedno pojavi pri iskanju po tem terminu, saj je Der Spiegel leta 1999 na spletu objavil tri članke iz let 1982 in 1983 o tem primeru.

Nemško sodišče je leta 2012 zavrnilo zahtevo, češ da pravica do zasebnosti v tem primeru ne prevlada nad pravico javnosti do obveščenosti in pravico do svobode tiska. Toda vmes se je zgodilo leta 2014, ko je Evropsko sodišče (ECJ) razsodilo, da v Evropi velja pravica do pozabe. Temu je sledilo tudi nemško ustavno sodišče, ki je sprejelo pritožbo in razsodilo drugače kot sodišče pred sedmimi leti. Še vedno pa velja, da ta pravica velja samo v EU, zato lahko Google zadetke tudi o evropskih državljanih prikazuje drugod.

Sodišče je sedaj razsodilo, da javni interes pri poročanju o hudih kaznivih dejanjih prevlada nad pravico do zasebnosti, a da se s časom zmanjšuje. Ker je bilo kaznivo dejanje storjeno pred 37 leti, moški pa izpuščen pred 17 leti, je njegova zahteva do pravice do zasebnosti v tem primeru utemeljena. Zanimivo je, da so najnovejšo odločitev pozdravili tako pravniki za zaščito zasebnosti kakor zagovorniki do pravice svobodnega tiska. Prvi razumljivo pravijo, da morajo imeti tudi storilci hudih zločinov priložnost začeti novo življenje, ki je neobremenjeno s preteklostjo. Druga stran pa je zadovoljna z dejstvom, da lahko mediji v splošnem objavljajo tudi stare članke na internetu, morebitne odstranitve pa se morajo zahtevati posamič in na sodišču. V nekaterih primerih zadostuje zgolj počrnitev imen.