Pozitivni izsledki nove raziskave zaviranja staranja

Preizkus, v katerem so pri človeku skušali "pomladiti" limfno žlezo priželjc, je dal presenetljivo dobre rezultate: ne le prerojene žleze, temveč obrat epigenetskih ur v testnih osebah. Toda izsledke je treba jemati previdno, ker je šlo za eksperiment zelo omejenega obsega.

Priželjc je limfatični organ, ki se nahaja za prsnico in v katerem bele krvničke, ki nastanejo v kostnem mozgu, dozorijo v limfocite T. V mladosti je polne velikosti, nakar se prične v odrasli dobi krčiti in polniti z neaktivnim maščobnim tkivom, kar z leti slabša imunski sistem. Že od eksperimentov na podganah v osemdesetih letih prejšnjega stoletja vemo, da lahko doziranje rastnega hormona zavre propadanje priželjca ali ga celo preporodi, toda resnih tovrstnih eksperimentov na ljudeh še ni bilo; v glavnem zato, ker dodajanje rastnega hormona pomeni tveganje za nastanek sladkorne bolezni.

Ko se je imunolog Gregory Fahy s Stanford Medical Centra v kalifornijskem Palo Altu namenil izvesti ravno takšne preizkuse, je zato rastnemu hormonu dodal dve zdravili proti diabetesu, DHEA in metformin. Nastali koktejl je agencija FDA pred štirimi leti naposled odobrila za raziskovanje in istega leta ga je začelo jemati devet zdravih oseb v starosti med 51 in 65 leti. Preparat so jemali eno leto, nakar so raziskovalci pregledali kri in z magnetno resonanco slikali priželjc. Zaznali so opazno povečanje števila belih krvničk pri vseh osebah, medtem ko je pri sedmih del maščobnega tkiva v žlezi nadomestilo prerojeno žlezno tkivo. Toda to je bil šele pričetek.

Fahy je že po koncu eksperimenta pobaral kolega Steva Horvatha s Kalifornijske univerze v Los Angelesu, naj pri testiranih ljudeh pregleda še epigenetske lastnosti. Horvath je namreč eden največjih strokovnjakov za tako imenovane epigenetske ure: modele v genetiki, ki skušajo glede na sestavo epigenoma dognati posameznikovo dejansko, funkcionalno starost telesa. Epigenom sestavljajo kemične spojine - v glavnem metilne skupine - ki uravnavajo izražanje genov in imajo zato izjemno pomembno funkcijo v našem telesu, ki jo v modernem času šele začenjamo zares odkrivati. S starostjo se njihova sestava in delovanje spreminjata, kar ima bistven vpliv na proces staranja in je najbrž vzrok prenekateremu degenerativnemu obolenju. Z raznimi biomarkerji je mogoče posameznikovo epigenetsko uro določiti, pri čemer lahko prehiteva ali zaostaja za kronološko starostjo. Zato so lahko pri istih letih nekateri ljudje videti mladostni, drugi pa že zelo postarani.

Horvatha je pregled testnih oseb povsem presenetil: uporabil je štiri različne modele epigenetske ure in v vseh primerih je pri vseh devetih osebah zaznal pomlajšanje - v povprečju za poltretje leto! Pri šestih osebah je povrhu vsega ta učinek vztrajal še pol leta, kar obeta glede možnosti praktične uporabe. Toda hkrati Fahy in Horvath mirita konje, saj je bil eksperiment šele prvi v tej smeri in s tem zelo omejene sorte. Ni imel niti kontrolne skupine, kaj šele rabe placeba ali slepih opazovalcev. Obenem je bilo vseh devet oseb v testu belih moških. Naslednja faza bo zato vključevala večje število ljudi vseh ras in obeh spolov, pravi Fahy.

Kljub omejitvam gre za novo odmevno študijo s področja zaviranja staranja, ki bo v prihodnjih desetletjih brez dvoma ena najpomembnejših vej medicine, v katero vse več bogatašev iz očitnih vzgibov meče kupe denarja. Kakor je degeneracija telesa zaradi staranja kompleksna, večplastna mreža različnih dejavnikov, tako tudi borba proti njej vključuje kopico potencialnih pristopov. Poleg opisanega veliko obetajo senolitiki - snovi za uničevanje ugasnjenih, "zombijskih" celic v našem telesu, ki so nedelujoče, a izločajo toksine, ki povzročajo vnetja in druga obolenja. Drugi polagajo upe v rapamicin, s katerim so bistveno podaljšali življenjsko dobo nekaterih živali, a ima trenutno še prehude stranske učinke.

(Aktualni MIT Techology Review je v veliki meri posvečen tej tematiki - če znate skozi njegov paywall.)