Vsi jeziki zmorejo 39 bitov na sekundo

V stereotipih je zasidrano dejstvo, da Italijani govorijo hitro, medtem ko so Nemci počasnejši govorci. Italijani uspejo v sekundo stlačiti do devet zlogov, Nemci pa se običajno zadovoljivo s petimi do šestimi. Toda to ne pomeni, da Italijani v časovni enoti povedo več informacij. Raziskava, ki so jo opravili na sedemnajstih jezikih iz devetih jezikovnih družin, kaže, da so jeziki po celem svetu presenetljivo konstantni v hitrosti prenosa informacij. Večinoma pri običajnem govoru informacije predajamo s hitrostjo 39 bitov na sekundo, kar je trikrat počasneje od prvega modema, ki so ga naredili leta 1959 (ta je zmogel 110 bitov na sekundo).

V raziskavo so vključili vietnamščino, baskovščino, katalonščino, nemščino, angleščino, francoščino, italijanščino, španščino, srbščino, japonščino, korejščino, kitajščino (mandarinsko), kantonščino, tajščino, turščino, finščino in madžarščino, s čimer so pokrili vse pomembnejše družine. Potem so izračunali, koliko informacije nosi posamezen zlog v jezikih. Tu so se pojavljale precejšnje razlike, saj so nekateri jeziki zelo zgoščeni, denimo vietnamščina, tajščina in angleščina, medtem ko so italijanščina, turščina, japonščina in baskovščina precej manj nabite. Tudi srbščina, med jeziki v preizkusu najbliže slovenščini, je med jeziki z nižjo gostoto informacij.

Nato pa so v vsakem jeziku deset rojenih govorcev poprosili, da čim bolj naravno preberejo prevedene odlomke. Rezultati so pokazali, da obstoji velika korelacija med zgoščenostjo jezika in hitrostjo branja. Brez izjeme so bili jeziki, ki imajo veliko informacij na zlog, počasnejši. Na koncu se dejavnika uravnotežita in v vseh jezikih informacije sprejemamo približno z 39 biti na sekundo. Razlog za to je fiziologija, predpostavljajo. Hitrejši prenos informacij bi bil naporen tako za sporočevalca kakor za poslušatelja. Prvi bi moral hitro ustvarjati zelo različne zloge, drugi pa bi se trudil vse razumeti. Po drugi strani pa bi bistveno počasnejši prenos informacij pomenil, da je izmenjava informacij neučinkovita, poslušatelj pa mora predolgo hraniti slišano v delovnem spominu.